Najnovejša odkritja poslovanja v davčnih oazah, ki jih zadnje dni spremljamo po zaslugi panamskih dokumentov, so prilila dodatnega olja na kritike finančnih optimizacij. Te kritike so postale tudi močno orodje politične mobilizacije. Obtožbe nečednih poslov v davčnih oazah namreč le še podžigajo občutek krivičnosti, da je večina bremena zadnje gospodarske krize padla na pleča nižjih slojev, medtem ko so korporacije in posamezniki, ki so krizo zakuhali, v številnih državah prejeli državno pomoč. Eden od politikov, ki si od razkritja obeta korist, je nedvomno tudi tekmec za demokratskega kandidata za Belo hišo Bernie Sanders.
Bernie Sanders in njegova senatorska kolegica iz demokratskih vrst Elizabeth Warren tudi sicer slovita kot glas 99 odstotkov, kot v ZDA imenujejo državljane, ki ne sodijo med superbogate. Sandersova tekmica Hillary Clinton medtem šteje med korporacijam in kapitalu prijaznejše demokrate. Sanders in njegovi podporniki zato že od vsega začetka igrajo na karto prikazovanja razlike s Clintonovo v upanju, da jim bo uspelo prepričati čim več volilcev demokratske stranke. Poleg primerjanja donatorjev obeh kandidatov, pri čimer Sandersov tabor izpostavlja predvsem bančniške donacije Clintonovi, so se pogosto pojavile tudi primerjave preteklih glasovanj obeh kandidatov tekom njunih mandatov v senatu oziroma kongresu.
Že dolgo je znano, da sta se Clintonova in Sanders razhajala pri podpori vojni v Iraku, finančni pomoči bankam ob izbruhu finančne krize, zloglasnem Patriot actu, ki je posegel v pravice zasebnosti ameriških državljanov, ograji na meji z Mehiko, smrtni kazni in še nekaterih drugih odločitvah. Naštetim je Sanders oporekal, medtem ko jih je Clintonova podpirala. Te dni pa se je na spletu pojavil tudi posnetek iz leta 2011, ko je Sanders nasprotoval prostotrgovinskemu sporazumu s Panamo. Sanders je svojo določitev takrat utemeljil z očitki, da bo sporazum koristil predvsem posameznikom in podjetjem z željo po davčnih utajah in davčnih optimizacijah v tej srednjeameriški davčni oazi.
