33. čajanka o sodobni umetnosti, ki so jo pred nedavnim organizirali zavod Gulag, galerija Alkatraz in galerija DLUL, je ponujala prepotreben razmislek o prepletu kiparskih in arhitekturnih praks v sodobnih mestih oziroma v slovenskem javnem prostoru. Gostje, arhitekt Primož Boršič in podžupan Janez Koželj ter predstavnika kiparske stroke Alen Ožbolt in Alenka Vidrgar, so imeli ves čas v mislih novo ureditev Slovenske ceste, ki – tako so prenovo zasnovali arhitekturni biroji Dekleva Gregorič arhitekti, 2K Arhitektonski ured, Sadar + Vuga in Scapelab – predvideva tudi postavitev kipov. Gostje so iskali odgovore na vprašanja, kakšna naj bo zasnova tovrstnih skulptur, da bodo ponazarjale identiteto modernega mesta, ne le okov preteklosti, in kdo naj jih torej zasnuje – arhitekti, kiparji, nemara celo slikarji ali pač kar vsi skupaj?
Mesto je pretok idej
Če sklepamo po prispelih rešitvah na natečaj za ureditev vodne skulpture na stičišču Tomšičeve in Slovenske ceste, torej v neposredni bližini ljubljanskega Konzorcija, so tovrstni projekti sicer še vedno predvsem v domeni arhitektov. A ti se pozitivnih učinkov sodelovanja z drugimi strokami praviloma zavedajo, pa tudi med zahtevami omenjenega natečaja je tokrat bilo, da mora ob vodji projekta, arhitektu, pri projektu sodelovati vsaj še kipar ali umetnik druge likovne smeri. Tako je v avtorski skupini zmagovalnega predloga ob arhitektih Boršiču in Mojci Kocbek Vimos ter Janu Filipcu denimo sodeloval tudi akademski slikar Sašo Vrabič. Zmagovalna vodna skulptura omenjenega kolektiva bo iz cevi, zvite v obliki pokončne dvojne zanke, po kateri bo krožil močan curek vode. Boršič meni, da bo tak »mestni vodnjak« med drugim poudarjal pomen zdrave pitne vode, ki je ena od blagovnih znamk Ljubljane, a tovrstno kroženje te za življenje nujne tekočine ima nemara še več pomenov.
Ljubljanski podžupan Koželj ga je namreč povezal z definicijo sodobnega mesta: »Slednje ni več zgolj nabor hiš in trgov, temveč dinamični organizem tokov in pretakanj. Ne le tokov podnebnih sprememb, ampak tokov idej, kapitala, infrastrukture.«
Slovenski kiparji pogrešajo javne natečaje
Profesor kiparstva na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Alen Ožbolt, ki skupaj s Koželjem podpira predlog, da se tovrstne razpise ob arhitektih vselej odpre še za vse vizualne umetnike, ne le za kiparje, je ob tem povedal, da mesto zanj najprej predstavljajo meščani in šele nato arhitektura. Poudaril je, da je prav sodobni kipar tisti, ki s svojim delom ustvarja dialog z mimoidočimi prebivalci, in obenem tisti, ki si mora sam ustvarjati svoj prostor, prazen prostor namreč ne obstaja. Spomeniška plastika je po njegovem mnenju represivna, saj jemlje prostor sodobnosti in ga posveča preteklosti, a je v kontekstu tovrstnih natečajev težko govoriti o skulpturah, ki bi bile v osnovi rezultat umetniške avtonomije, saj gre pravzaprav za uporabno umetnost.
Da pa kiparji pogrešajo kiparske natečaje, je poudarila akademska kiparka Alenka Vidrgar, ki je sicer na natečaju za vodno skulpturo prejela posebno omembo. »Če gre pri kakšnem od natečajev za spomeniško plastiko, ki jo pri nas napačno potiskamo v zelene parke, kot da bi se denimo kip Kocbeka bali postaviti v bližino Cankarjevega doma, se kiparji še čutimo nagovorjene, sicer pa projekte vedno dobijo arhitekti,« je pojasnila prevlado arhitekture nad umetnostjo. Kiparka Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), ki je natečaj za vodno skulpturo razpisala po naročilu MOL, poziva, da v prihodnje bolj upoštevajo kiparje in druge umetnike. »Sama sem za natečaj izvedela zelo pozno, torej bi lahko ZAPS o tovrstnih sodelovanjih obvestila vsaj še zvezo društev slovenskih likovnih umetnikov. Obenem bi bilo smiselno razmisliti o predpisani velikosti predstavitvenih maket – za arhitekte so majhne makete običajna praksa, za kiparje pač ne. Sama sem bila maketo posledično primorana oblikovati s pomočjo dentalnih instrumentov,« je dodala.
