Vsako sredo se v Muzeju arhitekture in oblikovanja (MAO) za debelo uro zbere slab ducat otrok s Fužin in iz drugih delov Ljubljane, ki pod mentorskim vodstvom mlade arhitektke Jane Furman v Mali šoli arhitekture raziskujejo zakonitosti arhitekture, statike in urbanizma. Delavnice so namenjene otrokom, starim od sedem do trinajst let, mladi arhitekti pa v svoje vrste izjemoma sprejmejo tudi katero od novinarskih nerod, ki jim, kot se je izkazalo, v izdelavi makete kozolca ne seže niti do gležnjev.
Arhitekturo slišimo, čutimo, vonjamo
Kozolec iz lesenih palčk in zobotrebcev je bil namreč ena zadnjih nalog nadobudnežev, ki so nedavno spoznavali slovensko kulturno dediščino. »Sami so ugotavljali, da je tradicionalen slovenski kozolec namenjen sušenju žita in trave. Razmišljali so, kakšne so prednosti enojnega in dvojnega kozolca, ter izdelali enega po lastni zamisli,« razlaga Furmanova, ki jih skuša med delavnicami spodbujati in usmerjati, a ne omejevati. Rada poudarja, da arhitektura ni le, kar vidimo, ampak tudi kar čutimo, slišimo, vonjamo…
In otrokom idej res ne manjka. »Moj kozolec bo imel dve nadstropji,« je bil ponosen Bor, a je moral najprej rešiti zagato, kako se bodo ljudje povzpeli v drugo nadstropje, ob tem pa je razmišljal tudi, da bi kozolec uporabil kot letni kino. Triša si je zamislila sodobni kozolec s prosojnimi stenami in se hitro znašla: »Ovila ga bom s plastično folijo, to se mi zdi dobra rešitev.« Otroci tako skozi risanje, lepljenje in sestavljanje arhitekturo spoznavajo z vsemi čutili, saj raziskujejo svetlobo, barvne odtenke in različne oblike. A se ob tem, po smehu sodeč, tudi obilno zabavajo. Zgodovino Rima denimo spoznavajo skozi lastnosti katakomb, zgodovino Indonezije z izdelavo majhnih koliščarskih hiš, kulturo Grčije skozi značilnosti različnih stebrov, gradili pa bodo tudi igluje.
Lastnosti ulic, trgov, naselij in mest ter uporabnost upogljivih, močnih ali krhkih materialov ter pomen merila največkrat spoznavajo skozi igro. »Pogosto se navezujemo na aktualne razstave v muzeju, veliko pa se pogovarjamo tudi o zadnjih spremembah v družbi. Otroci so denimo sami omenili begunsko krizo in razmišljali smo, kako bi lahko z arhitekturnimi rešitvami pomagali beguncem. Naš namen ni, da bi iz otrok naredili male arhitekte, skupno jim je predvsem veselje do ustvarjanja. Želimo si razviti njihovo občutljivost do okolja, v katerem živimo, denimo do prostorske ali politične situacije, da bi na tak način vzgojili mlade odprte glave,« pove mentorica, ki z veseljem – in z nekaj opozorili o uporabi škarij in silikonskega lepila – opazuje napredek malih ustvarjalcev.
Finska ideja
Mladi skozi tovrstno razumevanje okolja in lastno vlogo v njem razvijajo tudi domišljijo in samostojnost, čedalje spretnejši so pri delu z orodjem, po drugi strani pa v mali šoli poudarjajo skupinsko delo, saj se zahtevnejših nalog – v preteklosti denimo gradnje gradov iz velikih kartonastih kock – lotevajo skupaj. Ker sta arhitektura in oblikovanje znotraj šolskih kurikulov še vedno sila podhranjena tema, so v MAO tovrstne izobraževalne delavnice oblikovali po vzoru iz Finske, kjer se podobne prakse lotevajo že dvajset let. »Če se je pred desetletjem zdelo, da je izobraževanje mlajših na področju arhitekture v slovenskem prostoru v deficitu, lahko danes rečemo, da nas je veliko, ki želimo spodbuditi aktivni odnos do nepremične kulturne dediščine kot dela javnega interesa ter s tem v prihodnosti zagotoviti tudi trajnejše sodelovanje šol z muzejskimi in drugimi institucijami na področju kulturne dediščine,« dodaja kustosinja v MAO Natalija Lapajne.