Lahko, da smo krivični in je predsednik republike in vrhovni poveljnik le slabo izbral besede. Morda je vojska le nekoliko upehana, nekoliko finančno podhranjena. A vrhovni poveljnik se ni ustavil ob splošni oceni, da ta vojska ni za vojno, je pa dobra za mir. Ne. Nadaljeval je s podobnim katastrofičnim tempom: Slovenska vojska se je v letu 2015 zmanjšala za dodatnih 540 pripadnikov ... popolnjenost stalne sestave glede na dolgoročni program je 88 odstotkov ... število izstreljenih nabojev na vojaka dosega le petino zahtevanega ... več kot tretjina vozil ima pretečeno življenjsko dobo ... razpoložljivost vojaške tehnike se je zmanjšala za dodatnih pet odstotkov glede na lansko leto ... ocena stanja kot kritične izpostavlja tudi zaloge opreme, stanje infrastrukture in osebne opreme ter zmožnosti zdravstvene in socialne skrbi...
A četudi bi hoteli škodoželjno napačno razumeti vrhovnega poveljnika, ki je kot premier sprožil plaz obrezovanja obrambnega proračuna, je bil načelnik generalštaba kristalno jasen: Slovenska vojska se nahaja na pragu kritične stabilnosti, ki je povezana z razvojem in vzdrževanjem ustrezne stopnje operativnosti vojaške opreme in oborožitve. Po domače: goli in bosi bomo lahko sovražnika v prihodnje napadali le z žaljivimi gestami.
Težave vojske seveda niso od včeraj. Vojska deli usodo pozabljene igrače: drago ste plačali zanjo, sedaj pa nimate denarja za nakup baterij. Od leta 2007 do 2015 so se dejanski obrambni izdatki zmanjšali za skupno 34,6 odstotka, medtem ko se je BDP v enakem obdobju zmanjšal za skupno 1,1 odstotka. Kot so pred kratkim v pregledu zmogljivosti – poročilo, ki ga mora v okviru Natovega obrambnega načrtovanja pripraviti vsaka članica – priznali na ministrstvu za obrambo, se je lani delež sredstev zmanjšal še za dodatnih 0,4 odstotka. Napoved za leto 2016 kaže na 0,9-odstotno rast izdatkov, leta 2017 na enoodstotno zmanjšanje, leta 2018 pa menda 7,1-odstotno povečanje, s čimer bi prilezli na 0,96 odstotka BDP. Pri tem ne gre pozabiti, da gre glavnina proračuna za plače zaposlenih v obrambnem sistemu. Če je leta 2007 vojska lahko porabila 10,8 odstotka proračuna za pregovorne topove in slabih 90 odstotkov za maslo, je lani za maslo porabila 99,2 odstotka. Za topove le še 0,78 odstotka. V prihodnjih treh letih bomo za nakup opreme namenili 19 milijonov evrov.
Tako močno z maslom natopljena obrambna organizacija ne more biti dovolj zdrava za obrambo.
V letih po osamosvojitvi se je vojska »šlepala« na zasluge iz vojne. Do leta 2003 je imela prek nabornikov tudi neposredno »linijo« do civilistov in s tem precej visok ugled v javnosti, kar ji je zagotavljalo spodoben dotok svežih sredstev za nakupe opreme in posodobitve. Motivacijski faktor javnosti je po ukinitvi naborništva prevzela mantra o članstvu v zvezi Nato, kar je za seboj potegnilo strah pred manjvrednostnim kompleksom v novi, bogati družbi in s tem povezan neracionalen kompulzivni šoping na pisanem trgu orožarske industrije. Danes je naborništvo le še bled spomin. Nato nebodigatreba iz s terorizmom prestreljenega Bruslja. V takih razmerah vojska v javnosti ne zbuja empatije in njen lonček za vbogajme ostaja prazen.
Sedanje razmere so za poklicne vojake – zelo milo rečeno – poniževalne. Pogoltniti morajo dejstvo, da so javni uslužbenci in da zanje veljajo ista pravila kot za referenta za čistila v upravni enoti. Sprijazniti se morajo z dotrajano opremo. Sprijazniti se morajo z dejstvom, da zmanjkuje denarja celo za usposabljanje, ki je temeljna mirnodobna naloga vojske – od leta 2009 do 2014 se je obseg sredstev zmanjšal za celih 51 odstotkov. Sprijazniti se morajo tudi z dejstvom, da so kadrovsko podhranjeni bolj kot kadarkoli v preteklosti, pri tem pa so lani dobili še nove naloge pri varovanju meje. Skrivajo zadrego, ko morajo prostovoljne rezerviste opremiti z uničenimi škornji in ponošeno uniformo. Požrejo ponos, ko prejmejo plačo...
A hudič vzame šalo, ko morajo priznati, da jim zmanjkuje streliva. Doma. Ne morda na kakšni visokointenzivni operaciji v tujini. Kamor vojska tako ne more, kot smo priznali v poročilu zvezi Nato: »S stališča zavezništva je največji razlog za skrb nezmožnost kopenskih sil Slovenske vojske, da zaradi pomanjkanja zmogljivosti in/ali usposabljanja izvaja visokointenzivne operacije.«
Še v Guantanamu so zaporniki izpostavljeni manjši zlorabi kot naša vojska. Hranimo jo ravno še toliko, da ne umre, a kljub temu gledamo v vsak evro, ki gre za njeno »hrano«. Pri čemer – ne pozabimo – hranimo tiste, ki ohranjajo organizacijo pri življenju, ne hranimo organizacije same.
Patriotizem, ki naj bi gnal vojake in častnike, je precenjen. S patriotizmom ni mogoče plačati kredita in noben patriotizem ne more nadomestiti manjkajočih nabojev. S kvazipatriotizmom opleta le še desnica, medtem ko je vrhovni poveljnik Slovenske vojske v sredo dvignil belo zastavo. Bodimo pošteni do vrhovnega poveljnika in natančni: »Povprečna ocena za pripravljenost za delovanje v krizi ali v vojni je ocenjena z nezadostno.«
Semantika.
