Z napol prežvečeno mešanico mesa, čebule, paradižnika in kruha v ustih je občan Marko skušal protestirati, da ni bil njegov namen hraniti horde lačnih vrabcev, pač pa je le nekoliko neprevidno ugriznil v tipično slovensko jed. Seveda ni nič pomagalo. Redar Mirko, eden izmed 1500 novih redarjev, ki jih je na račun pobranih kazni v letu 2016 uspela zaposliti županja, je bil eden od zvezdnikov hitrega izobraževanja. Ekspresno je ponotranjil vse člene in alineje odloka, znanega kot odlok o izstradanju mestne perjadi, in bil seznanjen z vsemi pravniškimi triki, ki so jih uporabljali občani. »Nisem jih hranil,« je vztrajal občan Marko, »kljub temu da mi sledijo že od Trubarjeve, sem branil svoj kruh. Te drobtine so le kolateralna žrtev mojega nekoliko slabšega ugriza...«

»Prihranite mi te pravniške štose,« ga je osorno ustavil redar Mirko, kot rečeno, zvezda med ljubljanskimi redarji, medtem ko si je z robcem čistil ptičji iztrebek z ramena. Ja, med ptičjimi družinami so bili redarji približno tako priljubljeni kot green dragonski v Ljudskem vrtu. »A so ptiči zobali drobtine, ki so bile še trenutek prej integralni del vašega kruha? So! Ali stojiva na občinski cesti? Stojiva. Torej ste v skladu z obvezno razlago odloka te ptiče hranili na javni cesti, za kar je zagrožena kazen 100 konvertibilnih evrov. Evo, položnica,« je s tistim privoščljivim pogledom, ki ga premorejo le dobro izurjeni redarji, v plastiko ovito položnico izročil občanu Marku.

Mater, že tretja ta mesec, je pri sebi pomislil občan Marko, ko je kebab spravil v priloženo vodotesno plastično vrečko (z dopolnitvijo odloka 02/2016 obvezni del hranil, ki jih gost odnaša iz lokala) in se napotil tja, kamor so ga usmerjale informativne table: Območje dovoljenega prehranjevanja na prostem Tivoli, 500 m. Hitro je stopil proti edini oazi v mestu, kjer je nepregledna množica grizljala pice, kebabe in sendviče pod posebnimi dežniki, katerih edina funkcija je bila ščititi občane pred ptičjim... no, ja, drekom. Prav na tisti dan, na božični večer leta 2017, se je v Tivoliju, nekje med Jakopičevim sprehajališčem in po propadu Stožic vedno zasedeno dvorano Tivoli, začela revolucija, ki jo zgodovinski učbeniki poznajo kot kebab revolucijo. En sam odlok je najprej iz mesta pregnal Odprto kuhno (dva redarja na štant sta dovolj dobra antireklama), nato turiste (glas o eskadronih redarjev, ki te na kratkem sprehodu po Čopovi zlahka olupijo za nekaj 100 evrov je bil premočan turistični repelent), posledično pa tudi božično-novoletni sejem. Mesto je bilo prazno, Tivoli pa poln jedcev, ptic, nutrij, veveric in kar je že živalskega sveta, odvisnega od dobrote ljudi. Revolucija je zahtevala preklic odloka, razpustitev posebnih redarskih enot, predvsem pa pravico, da mlati sendviče/kebabe/pice, kjer si to srce zaželi.