In ta je tuhtal takole: Unija je s schengenom odprla svoje meje, kot bi stanovalci bloka – in sam bog ve, kako pisana druščina je lahko v vsakem bloku – odprli vrata svojih stanovanj in se dogovorili, da je obiskovanje običajna dnevna rutina. Da lahko torej vsak obišče vsakogar, kadar se mu zahoče. Da lahko vsak pride k sosedu, odpre hladilnik, odpre pivo, si nasuje arašidov, se vrže na njegov kavč in skupaj s sosedom spremlja ponižujoč poraz slovenskega državnega prvaka NK Zavrč proti državnemu prvaku Ferskih otokov B36 iz Torshavna v polfinalu lige prvakov. Mislim, saj je krasno, da se imajo ljudje tako neizmerno radi, a tovrstna bližina zahteva svoj davek. Pride čas, ko bi človek zaprl in zapahnil vrata ter si tako vsaj na videz pridobil pravico, da odloča, kdaj in koga bo pustil na svoj kavč. Še posebno, če je tako vzgojen. Zato verjetno prihaja čas, ko bodo začeli ljudje v bloku spet zaklepati vrata. Ne zato, ker bi se sosedov bali – bog ne daj, saj v lokalnem pajzlju bo s sosedom še vedno dobrodošlo spiti špricar ali dva – pač pa le zato, da bodo imeli občutek, da lahko sami odločajo, kdaj bodo koga sprejeli v topel dom. Saj razumeš: da je vse tako, kot je Bog zaukazal. Prideš, potrkaš, počakaš, vstopiš. Ali pa tudi ne...
Ampak čakaj malo, po dolgem premisleku in praskanju za ušesom izdavi Jože. Tukaj je kakih pet držav, no, stanovalcev bloka Evropa, da uporabim tvojo analogijo, ki ne bi imeli nič proti, če bi sosed Franz prišel brez trkanja naravnost pred hladilnik, si odprl flaško london porterja in se zvalil na kavč, jaz pa bi trkal kot zadnji papak. Resda sem na boljšem kot Stipe iz sosednjega vhoda, ki brez našega ključa ne more niti v blok, ampak vseeno... Počutim se izdanega, navsezadnje smo 2. maja pred enajstimi leti skupaj zdravili mačka po združitveni zabavi, ko smo se v deliriju zakleli, da vrata ne bodo nikoli več zaklenjena, in smo s skupnimi močmi čistili hodnik. Imam občutek, da so ti »povezani sosedi« prepričani, da imajo samo oni ta boljše pivo v hladilniku, pa najboljši TV na tem planetu. Mislim, v redu, naj se gredo, kar se gredo, samo naj ne mislijo, da bom potem jaz solidarnostno skrbel še za živo mejo pred blokom. Ker ne bom!
Jožetu je od togote zvijalo prste v čevljih. Razočaranje je zamenjal bes. Dokler je o mini schengenu razmišljal abstraktno, je še šlo, zdaj ko mu je pivski prijatelj, ki velja za najpametnejšega v ulici, razložil nove odnose med evropskimi zvezdami v blokovskem jeziku... Zdaj je bila zadeva zelo zapletena.
Hja, pa menda so se tile snobovski stanovalci odločili zaklepati vrata prav zaradi te žive meje. Ker ni nihče skrbel zanjo. Bizarno, kajne, je končal pametnejši prijatelj.
