V zavodu EPK, ki se tri leta po tem, ko je mesto pod obronki Pohorja naphal s kulturo, kakršne mesto ni videlo že od ukinitve znamenitega festivala narečne popevke Vesela jesen in zaprtja edine restavracije z lignji po tržaško Novi svet, odpravlja v nadzorovano likvidacijo, so ob tem preiskovali tudi namige, da si je dal Pandur izplačati še honorar prek partnerja v projektu, Hrvaškega narodnega gledališča. Neuspešno.
A da bo šlo nekaj narobe, bi lahko Pandur vedel že ob začetku vizionarskega projekta. Ne gre, da bi se s Hrvati igrali z vojno in mirom. Andrej Bolkonski, eden izmed glavnih junakov knjige Leva Nikolajeviča Tolstoja, je tip, ki se je sicer zgrožen nad grozotami vojne bolje znašel v vojni kot v miru, kjer ga je ljubezen bolj načela kot mrtvi sotovariši. Aludirati torej – medtem ko sodeluješ s hrvaškim teatrom –, da je vojna preprostejša kot ljubezen... to se ne more končati dobro. Pa čeprav se je po treh letih izkazalo, da je Tomaž Pandur – največji sin mesta ob Dravi – vedel več, kot so mu bili pripravljeni takrat priznati. Vedel je, da je naravno stanje med Slovenijo in Hrvaško stanje konflikta in ne stanje iskanja uslišane ljubezni, zato je v življenje obudil klasično zgodbo, a ji dal hrvaško-slovenski pridih. Za takšno vizionarstvo si je seveda po lastni oceni zaslužil kaj več kot le en honorar. Skoraj zagotovo bi mu v Mariboru pogledali skozi prste – navsezadnje gre za mesto, ki razume velikodušnost, in gre za največjega sina Maribora, a težava je nastala, ko se je dramski zasuk od miru k... hm, ne ravno vojni, prelil v resničnost. Po šestih letih ljubezni in miru je prišel čas ne-miru in glasnik te figure »histeron proteron« – recimo temu prehitevanje zgodovinskega sosledja dogodkov – se je hitro znašel v nemilosti. Največji sin Maribora gor ali dol...
Zgodba z Vojno in mirom je dobila včeraj logično nadaljevanje. Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar je po objavi razreza proračunskih izdatkov ocenila, da proračun ne bo omočil izvedbe kulturnih programov, čeprav na primer Češka, Avstrija, Italija, Francija, Velika Britanija in Hrvaška – da, Hrvaška – znaten del svojega razvoja dosegajo prav s pomočjo kulture in kulturnega turizma, v Sloveniji pa se krči sredstva za to področje. Ni res, gospa Bizjak-Mlakarjeva. Treba je le širše pogledati na te stvari: propad arbitraže, iskanje arbitražnega sodnika in preklanje s Hrvaško, ali je naš greh res tako velik, da prejudicira umik iz sporazuma, vse to je kulturni program. Tu so rezerve. Vprašajte največjega sina Maribora...
