Preteklo je dve leti od objave prispevka v Objektivu z zelo udarnim naslovom Življenje damo, vode ne damo kot opozorila na nujno zaščito te naravne dobrine pred upravnopravnimi finančnimi špekulanti. Odzval sem se s pismom, ki je bilo objavljeno 9. marca 2014. Takrat je zaradi peticije Pravica do vode (Right2Water), ki jo je podprlo skoraj dva milijona ljudi, evropska komisija opustila zamisel o vključitvi vodooskrbe v direktivo o podeljevanju koncesijskih pogodb.
Zdaj, po dveh letih, ugotavljam, da so tovrstna pisma kot zalivanje puščave, kjer pesek posrka vodo nekam v globine in bodo rože cvetele enkrat v vesoljsko utopični prihodnosti.
In kakšno manipulacijo je uspelo izvesti celjskemu menedžerju s prodajo bančnega kredita Heinekenu? Z veseljem so kot koncesionarji neprofitni del vodnega omrežja oskrbe s pitno vodo skupaj z delavci prenesli na občino (komunalo) Laško, pri tem pa ohranili profitni del vodnih virov za tujega gospodarja. Na javno vprašanje, ali obstaja tudi zasebni vodovod, nisem zasledil odgovora.
O dejanskih ekonomskih razmerjih med občino in pivovarno Laško že vsa ta leta ne vemo nič. Prvi in zadnji vodovod je bil, kot se danes reče, transparentno zgrajen za potrebe Laškega in kasneje tudi pivovarne leta 1928. Gradili so ga resnični domoljubi, prvo slovensko občinsko vodstvo po razpadu avstro-ogrske monarhije.
Nič drugačna ni zgodba z »umazano« vodo, ki se od naših bivališč po kanalizacijskem omrežju vrača v čistilno napravo. V obdobju popolne zaslepljenosti s pivovarno so na našo trajno stroškovno obremenitev s projektom Čistilna naprava podarili plin pivovarni, dobiček pa tujemu gospodarju, multinacionalki WTE Wassertechnik Essen prek dunajske balkanske veje.
Torej multinacionalke, kot sta Heineken in WTE, pripeljani v Laško, igrajo igro z lokalnimi veljaki, ki imajo potem nalogo »urediti odnos z državo in lokalno skupnostjo«. To delajo zelo uspešno tudi prek medijev. Seveda so pri tem popolnoma nedolžni, nevidni. Mi pa lahko samo gledamo, se čudimo in plačujemo tem »dobrotnikom«, ki se »žrtvujejo za skupnost«.
Skoraj prepričan sem, da v letošnjem poročilu Pivovarne Laško (koncesionar za izvajanje gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo občine Laško) o kakovosti pitne vode za leto 2015 navedba, da so vodo pridobivali iz 47 izvirov, ni administrativna napaka. V poročilu o kakovosti pitne vode za leto 2014 je namreč navedenih 64 zajetij. Le kam se je torej v enem letu izgubilo 17 izvirov?
Dvomim o resničnem končnem uspehu peticije in ustavne zaščite, ker ta država očitno ni dosegla svoje (po Türkovo) efektivne moči suverenosti. Lep primer je NEK, v katerem je neko arbitražno sodišče povozilo »ustavno zaščito« naših interesov proti Hrvaški.
Še bolj simptomatičen je naš lokalni primer. Slovenska arbitraža pri GZS je v korist WTE povozila občino Laško in tudi ustavno presojo njej v prid, kar zdaj občani drago plačujemo. Tudi v omenjenem članku je poleg tujih družb navedenih kar nekaj slovenskih kapitalistov, ki prodajajo storitve dobave pitne vode v gospodinjstva ali pivovarne.
Kapital nima domovine.
Menim, da bi morali realno poskrbeti za pravnoekonomske pravice Slovencev v zvezi s katero koli obliko izkoriščanja vodnih virov, vključno s kaznimi za onesnaženja.
