Del tega paketa sta tudi direktiva o javnih naročilih naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev in direktiva o podeljevanju koncesijskih pogodb. Namen slednje je »zagotoviti pravno varnost državam članicam pri podeljevanju tovrstnih pogodb in odpiranje nacionalnih koncesijskih trgov podjetjem iz EU«. Dogajanja v zvezi z vodami že dlje časa, kot laik, spremljam na lokalnem nivoju, kjer bi lahko opravili zanimivo študijo primera v praksi. Strinjam se z vsemi navedenimi pomisleki v obeh prispevkih.
Kot opozorilo, kako se lahko razvija implementacija evropskih direktiv v zvezi z vodo, želim osvetliti »lobistično logiko« na povsem drugem, na videz neprimerljivem področju, končni veji energetike. Lahko bi vse skupaj naslovil z »Od borbe zoper ozonsko luknjo do vzpostavitve inkasantov za toploto v večstanovanjskih hišah«.
Bolj ko sem se v letih 2010/11 zapletal z upravnikom in sostanovalci v obrambi pred vsiljeno vgradnjo delilnikov v 35 let staro večstanovanjsko hišo s prav toliko staro opremo – kotlarno in centralnim ogrevanjem, bolj sem iskal, kje je izvor tolikšne zakonske moči, ki te, z manipulativno uporabo »demokratske večine«, enostavno povozi. Z odkrivanjem plasti iz kronologije preambul energetskega zakona in uredb sem prišel do zelo hvalevredne direktive sveta 93/76/EGS z dne 13. septembra 1993 o omejitvi emisij ogljikovega dioksida z izboljšanjem učinkovite rabe energije (SAVE).
Sledila je direktiva 2006/32/ES evropskega parlamenta in sveta z dne 5. aprila 2006, ki ne govori več o omejitvi emisij CO2, ker je direktivo SAVE odpravila, govori pa o učinkoviti rabi končne energije. Prvi direktivi (SAVE) je 30. septembra 1999 sledil energetski zakon, s popravkom 31. januarja 2000, ki je povzročil spremembo zakona o državni upravi (14. 6. 2002), zakona o graditvi objektov (18. 12. 2002), po intervenciji US 29. maja 2003 je bil sprejet prvi zakon o spremembah in dopolnitvah energetskega zakona-A (7. 5. 2004). Drugi direktivi je sledila serija sprememb in dopolnitev energetskega zakon: EZ-B (17. 11. 2006) s popravkom (2. 2. 2007), EZ-C (11. 7. 2008), EZ-D (19. 3. 2010) in EZ-E (10. 2. 2012). Istočasno so se menjavali vladni resorji, ministri in pravila.
Dvanajst let je trajalo od prve, okoljsko dobronamerne direktive, da so nas velemojstri kot kavboji živali s pašnikov zgnali v ograde nepremagljivega radio inkasantstva, ki nima več nobene zveze z osnovnim namenom, znižanjem izpustov CO2. Osnovni namen prve direktive (SAVE) se je pričel pretvarjati v nekaj povsem drugega. V tem obdobju so lokalni lobisti na »etnonačin« uvedli »alinejsko« strategijo pripenjanja inštalaterskih interesov na škrbino EZ, s podlago v četrtem odstavku 94. člena (Pravilnik 2005), ki mu sledi sedanji, spodaj navedeni pravilnik (29. 1. 2010), s podlago v prvem odstavku 94. člena EZ. Vse skupaj pa je »obešeno« na celo vrsto upravljalskih ureditev, ki regulirajo življenje v večstanovanjskih hišah prek upravnikov.
Energetski svetovalci se sedaj v vseh prispevkih vztrajno sklicujejo samo na kvazizakon – pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli, Uradni list RS, št. 7/2010 z dne 29. januarja 2010. Temeljna, izhodiščna direktiva se je s časovno oddaljenostjo razblinila. Vsi v inkaso verigi se sedaj sklicujejo na neka pravila (kombinacij je neskončno), ki jim še sami ne vedo izvora. Na koncu dvanajstletne zgodbe je edino zveličaven neki pravilnik, ki ga »kot rešitelji« sedaj želijo spreminjati isti akterji, ki so nas »po poti dobrih namenov pripeljali v pekel«.
Upravno pravni princip je ne glede na drugačno materijo enak (direktiva-zakoni-podzakonski akti-pravilniki-odredbe-sklepi-sporazumi-tolmačenja-ovrednotenje-inkaso), le igralci bodo neprimerno močnejši. Z veliko stopnjo zanesljivosti lahko sklepamo, da bo pravno legalistični vzorec v zvezi z vodo prefinjeno agresivneje vsiljen, kot so bili »delilniki«.
MARJAN ZAVŠEK