Z vodo se da v Evropi zaslužiti stotine milijard evrov, in ko se bo uveljavil »mednarodni vodni trg«, ga bodo obvladovali trije veliki koncerni: francoska Veolia Water in Suez ter britanski Thames Water.
»Velike politične spremembe se pogosto skrivajo v drobnem tisku. Čisto po tihem, skrito v direktivah, ki urejajo podeljevanje koncesij in javna naročila, poskuša evropska komisija uveljaviti stoletni projekt. Gre za nič manj kot privatizacijo oskrbe z vodo na tleh Evropske unije. Če ji bo uspelo direktive spraviti skozi evropski parlament, bo javno dobro prešlo v roke zasebnega kapitala,« je v dokumentarni oddaji Monitor napovedala nemška javna televizija ARD.
Odpor javnosti proti takšnim nameram mednarodnih koncernov se dviga po vsej Evropi. Evropska državljanska pobuda Right2Water, ki se zavzema za uresničevanje človekove pravice do pitne vode ter zakoreninjenje te pravice v evropski zakonodaji, je pred nekaj več kot tednom dni dosegla milijon podpornikov. Lizbonska pogodba namreč državljanom Evrope daje možnost, da ob zadostnem številu zbranih podpisov v četrtini držav članic svoje zahteve predstavijo evropskim poslancem. Na predstavitvi mora biti prisotna tudi komisija, ki se mora do njih opredeliti v treh mesecih in sprejeti odločitev, ali jih bo poslala v zakonodajni postopek. Svojo odločitev mora komisija javno utemeljiti.
Tik pred božičem 2011 je evropska komisija svetu EU in evropskemu parlamentu predložila sveženj predlogov direktiv, s katerimi se prenavlja javnonaročniška zakonodaja na ravni Evropske unije. Del tega paketa sta tudi direktiva o javnih naročilih naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev in direktiva o podeljevanju koncesijskih pogodb. Namen slednje je »zagotoviti pravno varnost državam članicam pri podeljevanju tovrstnih pogodb in odpiranje nacionalnih koncesijskih trgov podjetjem iz EU«.
Skozi zadnja vrata
Kaj to pomeni v jeziku običajnih smrtnikov, je za Dnevnik pojasnila Heide Rühle, poslanka evropskega parlamenta in strokovnjakinja za vode pri evropskih zelenih: »Direktiva ne zahteva privatizacije vode, za kaj takega Evropska unija niti nima pristojnosti, zato koncesijska direktiva ne odpira vrat privatizaciji vode neposredno, pripelje jo skozi zadnja vrata. Predlog direktive namreč pomembno otežuje pogoje javnim komunalnim podjetjem in komunalnim interesnim združenjem ter ustvarja kompleksno in negotovo pravno stanje za javni sektor. S tem se ustvarja pritisk, ki bo povzročil, da bo veliko lokalnih skupnosti, da bi si zagotovile pravno varnost in se izognile dolgoletnim pravnim sporom, razmislilo o tem, da bi vodne koncesije razpisale na evropski ravni. Na razpis za podelitev koncesije se sicer lahko prijavijo javna komunalna podjetja, prav tako pa tudi evropski zasebni koncerni.«
Evropska komisija je ostro zavrnila povezavo omenjene direktive s privatizacijo oskrbe z vodo; v ponedeljkovem sporočilu za javnost je zapisala, da takšna medijska poročila nakazujejo napačno interpretacijo omenjenega zakonodajnega predloga. »Vsiljevanje privatizacije javnim organom in državam članicam, kot namigujejo mediji, bi bilo v vsakem primeru neskladno z načeli temeljnih pogodb EU in s sodno prakso. Samo za primere, ko je javni organ že prenesel ali bi želel prenesti tovrstne storitve na zasebne ali polzasebne izvajalce, direktiva zahteva uporabo preglednih in odprtih postopkov,« so zapisali.
Evelyne Gebhardt, poslanka evropskega parlamenta (Evropski socialisti) iz vrst nemških socialdemokratov in članica parlamentarnega odbora za skupni trg, verjame, da je komisar Michel Barnier iskren, ko pravi, da nikakor ni bil njegov namen, da bi s to direktivo privatizirali vodo: »Nisem pa prepričana, ali enako razmišljajo njegove službe in da vendarle ne poskušajo privatizaciji odpreti zadnjih vrat ter z direktivo ustvarjati pritiskov.« Socialdemokrati se namreč zavzemajo za to, da bi bile javne oblike oskrbe z vodo izrecno izvzete iz omenjene direktive, iz sporočila za javnost o seji odbora za skupni trg, kjer so 24. januarja letos obravnavali predlog direktive in jo podprli, pa je razvidno, da so bili pri tem Evropski socialisti preglasovani.
Argument, s katerim se zavrača bojazni o privatizaciji vode, je, da mesta in občine povsem svobodno odločajo o tem, ali bodo oskrbo z vodo zadržali v svojih rokah ali pa jo poverili zasebnim podjetjem. Ta običajno zagotavljajo, da bo zasebna roka bolj učinkovito upravljala javno dobro, rezultat pa naj bi bila boljša kvaliteta ob nižji ceni. Toda izkušnje kažejo, da je o obojem zdravo dvomiti.
Privatizacija vode v zameno za pomoč
Paços de Ferreira je majhen kraj na severu Portugalske. Oskrbo z vodo so kljub nasprotovanju meščanov tam prodali že pred leti. Prej so meščani lahko pili vodo iz javnega vodnjaka na glavnem trgu, danes je ne smejo več. Ni več pitna. Humberto Brito, vodja pobude 6. november, opisuje posledice tedanje odločitve mestnega sveta, ki jih sedaj nosijo vsi meščani. Voda se je v nekaj letih podražila za 400 odstotkov, sedaj se draži po 6 odstotkov letno. Nekateri si pitne vode ne morejo več privoščiti. Na Portugalskem načrtujejo nadaljnje privatizacije oskrbe z vodo, v zasebno last naj bi presedlal tudi največji državni dobavitelj pitne vode Aguas do Portugal. Ena od zahtev trojke, ki jih predstavniki Mednarodnega denarnega sklada, Evropske centralne banke in Evropske unije naslovijo na države, ki zaprosijo za denarno pomoč iz reševalnega dežnika, je namreč privatizacija javnih podjetij, med njimi tudi oskrbe z vodo.
Na 48. strani pisma o nameri, ki je bilo naslovljeno na Christine Lagarde, predsednico Mednarodnega denarnega sklada, in poslano v vednost drugim najvišjim evropskim funkcionarjem, pod katerega so se 21. decembra podpisali predsednik grške vlade Samaras, njegov finančni minister Stournaras in guverner grške nacionalne banke Provopoulos, podpisani vdano poročajo, kje vse bodo umaknili zakonske ovire, da bi lahko privatizirali ceste, pristanišča, plinske distributerje, nogometne stave, loterijo, letališča, pa tudi oskrbo z vodo v Solunu in Atenah.
Pred desetimi dnevi je grški urad za privatizacijo Taiped dal zeleno luč za prodajo 51-odstotnega deleža solunskega komunalnega podjetja. Načrtovano je, da bosta oskrba z vodo in kanalizacija v Solunu v nekaj letih povsem prešli v zasebne roke. Doslej je bilo skupno podjetje skoraj povsem v javni lasti, poslovalo je pozitivno in letno prispevalo pomemben del denarja v mestni proračun. Solunska privatizacija naj bi veljala kot testni primer za veliko obsežnejšo v Atenah; če bo šlo vse po načrtih grške vlade, bosta tudi tam v bodoče voda in kanalizacija v zasebnih rokah. Prebivalci se temu upirajo in protestirajo, v Solunu se zbira civilna pobuda, a vpliva na odločitev nimajo več.
Že maja 2011 se je enaindvajset organizacij civilne družbe, med njimi tudi Evropska federacija sindikatov javnih služb, podpisalo pod odprto pismo komisarju Olliju Rehnu in opozorilo, da komisija kot del trojke s siljenjem kriznih držav v privatizacijo vode pravzaprav krši 345. člen pogodbe o delovanju Evropske unije. V njem je zapisano, da Unija s pogodbo »v ničemer ne posega v lastninskopravno ureditev v državah članicah«.
Toda tudi ko se države ali lokalne skupnosti odločajo »svobodno«, to še zdaleč ne pomeni, da se odločajo v interesu svojih državljanov ali občanov.
Tajne pogodbe v Berlinu
Leta 1999 je Berlin svojo vodo zaupal javno-zasebnemu partnerstvu, je za Dnevnik povedala Gerlinde Schermer, predstavnica civilne pobude Berliner Wassertisch. Nemški koncern RWE (dobavitelj električne energije) in francoski koncern Veolia sta kupila 49,9 odstotka komunalnega podjetja in mestu Berlin plačala 1,68 milijarde evrov. Mestni možje so se za prodajo deleža odločili zato, ker je bilo mesto v hudih dolgovih, toda danes so dolgovi dvakrat večji, kot so bili takrat, pove Schermerjeva. Vse politične stranke, tako krščanska unija kot socialdemokrati in liberalci, priznavajo, da je bila s privatizacijo oskrbe z vodo strojena velika napaka.
Zasebni partnerji namreč odločajo, kaj se dogaja v podjetju, in se sklicujejo na pogodbo. To se dogaja kljub temu, da imajo v njem le 49,9-odstotni delež. Za potrošnike ima to neprijetne posledice. Cene so po 13 letih sklenjene pogodbe o javno-zasebnem partnerstvu za 37 odstotkov višje, zasebna koncerna pa sta si medtem že povrnila celotni kapitalski vložek. Pogodba, ki jo je mesto sklenilo s koncernoma, je bila tajna vse do februarja 2011. Tedaj so si Berlinčani na referendumu izborili pravico, da so vse pogodbe v zvezi z vodo dostopne javnosti. Izkazalo se je, da je pogodbo o javno-zasebnem partnerstvu mogoče odpovedati šele po 30 letih, torej konec leta 2028. Hkrati pogodba zasebnima partnerjema jamči določen donos na kapital, torej jima zagotavlja dobiček za čas trajanja pogodbe. V pogodbi je celo zapisano, kaj se zgodi, če bi se mesto upiralo zviševanju cen: v tem primeru se mora mesto odpovedati delu svojega dobička, samo da dobiček zasebnega partnerja ostane nedotaknjen.
»V Berlinu se je zgodilo oboje,« je povedala Schermerjeva. Mesto je dobilo manj dobička kot zasebni partnerji, voda pa se je podražila. Hkrati so množično odpuščali v podjetju in izpeljali precej manj investicij, kot so jih Berlinčani vključene v ceno vode pravzaprav plačali. Zasebni partnerji so imeli od leta 2004 izjemno visok, 11- do 13-odstotni donos na kapital. Ta se zdi glede na minimalno poslovno tveganje 3,3 milijona potrošnikov berlinske vode namreč nima druge izbire neupravičen. Berlinčani hočejo svojo vodo nazaj in zahtevajo razveljavitev škandalozne pogodbe, pravi Gerlinde Schermer. To je tudi cilj omenjene civilne pobude.
Sedanja mestna oblast je sicer uvidela, da pogodba škodi mestu, vendar utemeljuje, da je pravno veljavna. Mesto je lani odkupilo delež koncerna RWE, ki se je umaknil iz oskrbe z vodo, za 654 milijonov evrov. Toda zasebni partner francoski koncern Veolia je kljub svojemu manj kot četrtinskemu deležu (24,95 odstotka) še vedno šef v podjetju. Cene so še vedno visoke, ker je treba zagotavljati dobiček zasebnemu partnerju in odplačevati kredit, s katerim je mesto kupilo delež RWE. Zvezni kartelni urad je v Berlinu preveril cene vode in ugotovil zlorabo, zato je zahteval znižanje cen za 17 odstotkov. Toda podjetje takšno odločitev spodbija s tožbo. Mestni svet je zato odločil, da bo za leto 2012 potrošnikom vode v Berlinu vrnil 60 milijonov evrov.
Bo Slovenija lahek plen?
»Voda postaja tržno blago. Analize kažejo, da bodo težave s pitno vodo v velikem delu južne Evrope. V Sloveniji teh težav nimamo, naši vodni viri so dobri. Prav zato pa bomo zelo zanimivi za mednarodne korporacije, in bojim se, da tudi njihov lahek plen,« opozarja klimatologinja z biotehnične fakultete Lučka Kajfež Bogataj, ki evropsko direktivo ocenjuje kot tiho privatizacijo oskrbe s pitno vodo.
Zanimivo pri vsem tem je, da je Slovenija direktivo po tihem sprejela že pred enim letom, brez kakršnekoli javne razprave. »V Sloveniji smo obsedeni z lokalno politiko, z domačimi težavami, in pozabljamo, da Evropa maršira naprej, mi pa se njenim odločitvam pokorno uklanjamo. Tudi slovenski državljani smo, kar se Evropske unije tiče, politično povsem neaktivni. Prav vse odločitve Evropske unije so namreč javno objavljene in nobenega izgovora nimamo, češ da nismo vedeli. A pri nas ni prave civilno-politične kulture za te teme. Premalo se zavedamo, da nam usodo kroji tudi EU in ne le domača politika.«
V teoriji sicer evropska direktiva o podeljevanju koncesij za oskrbo z vodo ni nujno nekaj slabega. V praksi pa bodo majhna slovenska podjetja težko konkurirala velikim evropskim in svetovnim korporacijam na mednarodnih odprtih razpisih, ki jih predpisuje. »Bolj ali manj je jasno, da nam bodo tujci prodajali pitno vodo! Pa tudi to ni nujno slabo, če bi bila le država dovolj pametna, da bi koncesije podeljevala za krajše, največ desetletno obdobje in pod strogimi pogoji, ki morajo vključevati tudi obnovo in vzdrževanje vodovodnega sistema. Bojim pa se, da bo tuje zasebno podjetje zgolj prevzelo obstoječi vodovod, povišalo ceno in pobiralo dobičke,« pravi Kajfež Bogatajeva.
Pri nas se je tvegano zanašati na pametno državo, so doumeli Slovenci, evropska državljanska pobuda Right2Water (pravica do vode) je v Sloveniji zbrala že okoli 5000 podpisov. Nemški časopis Die Zeit je v četrtek poročal, da je tako poleg Nemčije, Avstrije, Belgije in Slovaške tudi Slovenija že dosegla (in presegla) potrebni kvorum.
