V Veliki potezi, sicer imenitnem filmu o wallstreetski katastrofi leta 2008, v nekem trenutku vsi začnejo govoriti o CDO, kar mi je malo otežilo spremljanje filma, ker nisem imel pojma, kaj ta kratica pomeni. Edino to se je dalo uganiti, da mora biti zadeva povezana s krediti za nepremičnine. V filmu se pojavi tudi neki ekscentrični finančni genij, ki je edini prepričan, da je nepremičninski trg nestabilen, celo tako nestabilen oziroma prenapihnjen, da je pripravljen staviti na to, da se bo sesul: pri bankah stavi proti njihovim CDO, njihovim najdonosnejšim finančnim produktom. A če stavi proti CDO, to ne pomeni le, da stavi proti nekemu bančnemu poslovanju, s katerim so bankirji bajno služili, marveč tudi, da stavi na to, da bodo milijoni Američanov ostali brez hiš, za katere so najeli hipotekarne kredite. Na koncu filma stavo dobi.
Te CDO mi je pojasnil šele Janis Varufakis v svoji knjigi Globalni minotaver, ki je pred dnevi izšla tudi v slovenskem prevodu (Seta Knop in Marjana Karer). V tej knjigi govori o hudem finančnem in gospodarskem polomu leta 2008, ki ga imenuje velika kriza – velika, ker ni primerljiva z običajnimi krizami kapitalizma. In zakaj ne? »Zaradi radikalne nemožnosti, da bi delovala kot svoje lastno zdravilo.« Varufakis najprej opravi s prevladujočimi razlagami vzrokov za to krizo, a ne toliko zato, ker ne bi imele prav – navsezadnje so redki profesorji ekonomije, kar je tudi Varufakis, ki bi priznali, da so bili ekonomski modeli, ki so podpirali toksično finančno poslovanje, »zgolj z matematičnimi izračuni opremljene različice ganljivega praznoverja, da trgi najbolje vedo« – kakor pa zato, ker so prekratke, ker ne sežejo dovolj daleč v zgodovino. Varufakis pa poseže globoko v grško mitologijo, h kretskemu monstrumu Minotavru (plodu spolnega odnosa Minasove žene Pazifaje z bikom), ki so ga v Dedalovem labirintu hranili z atenskimi mladeniči in mladenkami. A da bi ta pošast lahko postala prispodoba za povzročitelja velike krize, mora Varufakis pogledati v vsaj povojno zgodovino kapitalizma.
Prva prelomnica
Prvo zgodovinsko prelomnico je našel v letu 1944, ko so na monetarni in finančni konferenci Združenih narodov v Bretton Woodsu »zasnovali naravo in institucije povojne svetovne monetarne ureditve«. Dve od teh institucij obstajata še danes: Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka. Ni pa več tiste, ki je po Varufakisovem mnenju najbolj zaznamovala povojno zgodovino: to je bil nov režim menjalnega tečaja, znan kot »brettonwoodski sistem«– sistem fiksnih menjalnih tečajev, v katerega središču je dolar.
Po vojni so ZDA postale glavna posojilodajalka in tako se je prvič v zgodovini kapitalizma zgodilo, da se je vsa svetovna trgovina opirala na eno samo valuto (dolar) in je bila financirana iz enega samega epicentra, Wall Streeta. Brettonwoodski sporazum, ki ga Varufakis imenuje »globalni načrt«, je po njegovem kar dobro deloval, tudi po zaslugi hladne vojne, predvsem pa zato, ker je uveljavil »obliko množičnega prerazporejanja presežkov po zemeljski obli, kakršnega tržni mehanizmi nikakor ne bi mogli izpeljati«.
Druga prelomnica
Druga prelomnica zaznamuje konec te »zlate dobe kapitalizma« (1950–1971), predstavlja pa jo trenutek, ko si je zaradi stroškov vietnamske vojne ameriška vlada nakopala ogromen državni dolg. Toda svoje primanjkljaje (proračunskega in primanjkljaj trgovinske bilance) je Amerika preobrnila v svojo moč. Kako? Tako, da je preostali svet pripravila do tega, da jih financira. In ga je res (dobički evropskih in japonskih korporacij so se kar zlivali na Wall Street), in to prav po zaslugi »nezaslišanega privilegija« dolarja. Toda prav to, da je tuji, neameriški kapital tako voljno padel v naročje Wall Streeta, je po Varufakisu tudi začetek »vladavine minotavra«. Ta pa je imel tudi svoje »pomagače«, kot so predvsem ameriški Walmart s svojimi metodami pritiska na stroške dela in na male dobavitelje, znižanje realnih plač in povečanje produktivnosti (ko realne plače padajo, produktivnost pa raste, dosežejo dobički vrtoglave višine). Še posebej oduren pomagač pa so bile toksične ekonomske teorije, ki so s svojimi matematičnimi formulami omogočile Wall Streetu, da je storil dvoje: zahteval, da se finančni sektor izvzame iz sleherne regulacije in da se prisesa na nepremičninski trg.
In tako smo pri CDO, kratici za »collateralized debt obligations«, zadolžnice, zavarovane z dolgovi. To so tako imenovani izvedeni finančni instrumenti ali vrednostni papirji, ki združujejo režnje različnih vrst posojil. Bankirji so plačevali bonitetnim agencijam, da so CDO podelili status treh A-jev, in potem z njimi trgovali po svetu, kot da bi šlo za obveznice z najvišjo boniteto ali celo za gotovino. S temi CDO, v resnici ničvrednimi papirji, so bankirji pošastno služili – leta 2008 je vrednost obveznic, zavarovanih s hipotekami, znašala 7000 milijard dolarjev (več kot znaša obseg ameriškega dolga).
Varufakisov »globalni minotaver« je pojasnjen še z vrsto ekonomskih analiz, v nekaterih bi se lahko prepoznali tudi slovenski bankirji, finančni ministri in tajkuni, a naj sklenem z zgodbo o CDO, ki se je izkazala za »zgodbo« o dveh »ulicah«, Main Streetu in Wall Streetu. Vsaj po besedah Varufakisa: »Na eni strani imamo velikansko množico ljudi, ki so trdo delali in ki so jih v času minotavrove vladavine 'nagrajevali' zgolj z vse tršim delom. Na drugi pa je drobcena manjšina tistih, ki so ustvarjali ničvredno papirnato premoženje in ki so z neznanskimi plačami spravili svet na kolena, za kar so bili nagrajeni z več kot 10.000 milijardami dolarjev davkoplačevalske pomoči.
