Peter Prevc: Boljši ko sem, bolj sem tečen

Takoj s kom zamenjam. Za menoj so trije malo težji dnevi, a bilo je prijetno, ker so ljudje veseli, da me lahko pozdravijo in vidijo.

Oboje. V nedeljo po tekmi, v torek na Kongresnem trgu in v sredo v moji Dolenji vasi smo imeli zabavo. Zaradi zabav trpi spanec, a sem preživel, ker mi druženje z navijači veliko pomeni. Cele dneve sem bil med ljudmi. Zelo veseli so bili obiska v Gorenju, ki je naš dolgoletni sponzor. Naših uspehov niso veseli le v vodstvu podjetja, ampak tudi delavci. Ko sestavljajo hladilnik, rečejo, da bo nekaj tega imel tudi Peter. Ob koncu dneva sem izčrpan, a me takšni dogodki hkrati držijo pokonci in polnijo z energijo.

Nisem tip človeka, ki bi hitro navezoval stike, zato tisti, ki bi hotel na silo biti moj prijatelj, prej obupa, preden bi se dovolj spoznala in navezala stike. Krog ljudi, s katerimi se največ družim, se je oblikoval proti koncu srednje šole.

Veliko stvari se dogaja, ker sem očitno zakuhal veliko stvar. Trenutno je vse dobro in super, bomo pa videli, kaj bo, ko ne bo več takšnih uspehov.

Čez tri mesece pa bi volilci spoznali, da sem neučinkovit, in spet ne bi bilo dobro. Za politiko sem trenutno povsem neprimeren. To je povsem drug svet in v to se niti nočem vpletati.

Spremljam in prebiram, dolgoročno pa se me z izjemo slabih novic ne dotaknejo. Veliko je dnevnih floskul, vrtijo se bolj ali manj iste teme.

Takšen pač sem. Ne igram, da bi imel lepšo podobo v javnosti.

Možnosti za vse to imam, a se vprašam, kaj mi bo to koristilo. Če imaš takšne dobrine, jih moraš tudi uporabljati. Ker sem športnik, mi veliko bolj koristi športna ura, kot pa ura najbolj prestižne znamke, da bi se z njo razkazoval. Od vsakega posameznika je odvisno, kakšna je njegova podoba. Morda bom tudi jaz nekoč nosil takšne stvari.

Idejo sem imel v glavi že nekaj časa, potem pa me je Mina (dekle Petra Prevca, op.p.) spravila tako daleč, da smo naredili logotip in postavili spletno stran. To je še eno področje, kjer se lahko kaj naučim.

Preko Vala 202 sem začel sodelovati v projektu botrstvo. Da ne bi šlo le za dogodek, povezan s Planico in dražbo smuči, bomo od vsakega prodanega artikla iz moje blagovne znamke dali še en evro v botrstvo.

Ne počutim se tako. So bili že večji in so tudi trenutno.

Nimam ga. Zaenkrat vse obvladam še sam. V stikih z mediji odlično delo opravlja Tomi Trbovc, tiskovni predstavnik Smučarske zveze Slovenije. Glede menedžerja, ki bi me tržil, pa bi rekel takole: če dobro skačem, zaslužim dovolj. Dokler bom dobro skakal, se bom z uspehi najbolje tržil in ne bom potreboval zunanjih virov financiranja, saj bom z nagradami zaslužil dovolj.

Kot vrhunski športnik postaviš visoko številko, saj sem tudi oglaševalski objekt za podjetje. Sponzor ne dobi le prostora na smučeh, ampak mene kot osebnost, ki pride k njim tudi na dogodke. Očitno ni bilo toliko zaupanja, da bi bilo eno podjetje pripravljeno vložiti zahtevano vsoto. Ko se je zima začela in sem bil v vrhu, so se znova odprla kakšna vrata.

Ne. Velikokrat novinarji poženete elektriko skozi svečko s svojimi vprašanji, da preskoči iskra. Treba je veliko brati, da imaš na zalogi bogat besedni zaklad in širok spekter znanja.

Ko sem bil majhen, sem veliko bral pred spanjem. Nato tri ali štiri leta skoraj nisem bral, letos pa sem jih spet prebral zelo veliko. Morda zato, ker sem se malo naveličal računalnika in telefona, pa tudi lažje zaspim ob knjigi kot ekranu.

Zdaj smo že prestari, da bi se pretepali. Ko smo bili mlajši, pa smo se zravsali. Cene je štiri leta mlajši, Domen sedem, zato sem ju jemal kot majhna pamža, ki nič ne znata, nič ne zmoreta, nič ne smeta. Zdaj, ko sem star 23 let, Cene 20 in Domen 16, pa sem ugotovil, da sta samostojna, zato se moram počasi sprijazniti, da ju ne smem več toliko kritizirati.

Sta ta mali, a tega ne izkoriščata. Morda včasih najmlajša, Ema. Pri Niki je očitno, da je imela tri starejše brate, ki nas je vseskozi lovila, in to še vedno počne.

Ne vem, se pa kar dobro držim. Rumeni mediji mi niso prioriteta. Športni novinarji poznate šport in ga imate radi. Ko sem uspešen, bo rumeni medij takoj pri meni in me vprašal stvari, ki zanimajo povprečnega Slovenca, dejansko pa gre za eno- ali dvodnevne trače, ki žal velikokrat niso resnični. Ker ni kredibilnosti, tudi ni mojega zaupanja.

Po svetovnem prvenstvu na Kulmu sem bil en mesec zaročen.

Torej še ena.

Po športni plati sem dosegel vrh, osebnostno še zdaleč ne. Na vrhu ne bom mogel ostati večno, že zaradi zakonov narave ne, saj se telo stara. Treba se bo prilagoditi in najti tudi uspešno pot s hriba navzdol. Če se na vsaki poti, naj bo uspešna ali neuspešna, nekaj naučim, bo šla pot še vedno navzgor.

Možnost je vedno. Obeta se še eno novo merjenje. Če jim nisi všeč, te bodo spravili z vrha. Če ne drugače, ti bodo zmešali glavo.

Bil sem šokiran, ko sem spremljal, kaj se dogaja človeku, ki je bil resnično na vrhu, potem pa mu je šlo tako slabo, da je sezono zaključil kar sredi zime. Očitno se mu je v glavi marsikaj dogajalo, da je rekel, da je za to sezono skokov dovolj. Tedaj spoznaš, da nisi večen, da lahko vedno pride neuspeh. Za nameček si je na smučanju poškodoval še kolenske vezi. Ko gre narobe, gre očitno vse narobe.

V strokovnem štabu imam dovolj ljudi, ki mi znajo povedati točno tisto, kar potrebujem, saj so me spoznali skozi leta sodelovanja. Če bi začel delati s psihologom pri 16, 17 letih, bi bilo drugače. Če bi se zdaj odločil za psihologa, bi potrebovala sto ur, da bi vedela, kaj sploh hočeva in zakaj se je kaj zgodilo.

Mi na misel ne pride, da bi na treningu kaj prešprical. Ko imaš trening zjutraj, greš nato domov, nekaj poješ, zaspiš na kavču za pol ure in se ti včasih ne ljubi na trening. Ko se usedem v avto in se peljem, ni več takšnih misli.

Boljši ko sem, bolj sem tečen. Ko si pri vrhu, skačeš dobro, a če hočeš biti še boljši, odločajo detajli. Prav majhne stvari so tiste, ki odločajo, ali boš prvi, drugi, tretji... Ko hočeš biti najboljši, boš iskal malenkosti, ki jih je najtežje opaziti, videti in popraviti.

Nikogar nisem posnemal, ampak le poslušal trenerje. Tako se pač razvije tehnika pri vsakem posamezniku. Razlog za takšen stil je, da imam zelo gibljive gležnje, zato se mi smuči približajo. Če bi bil bolj ulomljen, bi bilo več praznine med glavo in smučmi.

Ko sem bil majhen, sem se zaradi preveč agresivnega skakanja dvakrat raztreščil. Iz padcev sem se naučil marsikaj. Kar pa se poguma tiče, sta brat Domen in Jurij Tepeš veliko bolj brezkompromisna kot jaz.

Včasih tvegam, ker ne vem, kaj me čaka. To je faza preleta, ki mi je kar nekaj časa delala težave, zato nisem prišel dovolj med smuči in se ulegel na zračno blazino. Veliko smo trenirali, da je ta del skoka čim hitrejši, a obenem tekoč.

Sem človek, ki vztraja do konca. Ko smo na treningu, vidiš, da enemu smučka zaniha in takoj zamaha z rokami in začne se misija reševanja. Pri meni gre smučka včasih navzdol, a ne reagiram z roko, ampak trznem s telesom in čakam do zadnjega trenutka, ali bo šlo ali ne. Je pa res, da je ob takšnem slogu večja nevarnost za padec, saj ni več dovolj časa, da bi se ujel.

To se je videlo že na preizkusu letalnice pri padcu Bartola, ki je pokazal vse nevarnosti v povezavi z rekordi. Podobno se je zgodilo Fincu Ahonenu na stari letalnici pri poletu 240 metrov. Če bi bil letos v Planici skakalec, ki bi imel najboljši konec tedna v karieri, bi padel svetovni rekord. Če bi žirija hotela rekord, bi zaletišče dvignila za luknjo ali dve, da bi bilo več hitrosti. To pomeni več poletov okoli 240, 245 metrov, nakar bi prišel tekmovalec z izvenserijskim koncem tedna ter naredil popoln skok, letel do rekorda, padel in se polomil. Letos je bilo zaletišče postavljeno tako, da bi skakalec, ki bi imel sanjski vikend, skočil do rekorda in obstal na nogah.

Nad menoj so bili navdušeni tudi v Los Angelesu, ko sem bil na obisku pri Anžetu Kopitarju. Na Poljskem so vsi zelo navdušeni, pred hotelom so dekleta, ki ves dan čakajo na avtograme. Tudi Norvežani mi privoščijo uspeh. Ko si zelo dolgo v ospredju, pa se te v tujini tudi naveličajo, če ni domačega junaka med najboljšimi.

Ko sem bil mlajši, me je poslal v gozd, zdaj pa je delo v naravi zame odličen odklop. Še posebej v gozdu moraš biti pozoren na veliko stvari, da ne pride do nesreče, glava je zaposlena s popolnoma drugimi stvarmi, tako da čisto odklopim od vsakdana. Ko pridem domov, sem povsem izčrpan, vse me boli, enkrat sem bil tako utrujen, da tudi žlice nisem mogel nesti v usta. Čeprav zmagujem, grem še vedno delat v gozd, maj pa je najboljši mesec za sečnjo.

Ne. Je preložen za nekaj let. Po srednji šoli sem se vpisal na Fakulteto za organizacijske vede v Kranju predvsem zaradi logistike, ker je blizu skakalnica. Študij je zahteval veliko usklajevanja, ko pa sem se končno dogovoril, sem ugotovil, da ne vem, kdo bi mi posodil zapiske, in mi je zmanjkalo energije.