Projekt drugega tira (PDT) ima za Slovenijo izjemen strateški pomen; če ga bomo smotrno in pravočasno izvedli, si od njega lahko dolgoročno obetamo velike ekonomske koristi.
Prednosti, ki naj bi jih prinesel PDT in na njem zasnovani prihodnji razvoj Luke Koper ter železniške infrastrukture, bosta izkoristili sosednji državi Italija in Hrvaška, če jih ne bomo znali sami. Zato ne presenečajo njune lobistične in druge aktivnosti, ki jim je cilj, da bi Slovenija projekt opustila.
Finančno je PDT zelo zahteven. Na posvetu sta bila predstavljena dva pristopa, kako se finančno lotiti njegove izvedbe. Enega je zasnovala vlada, drugega je po naročilu GZS pripravila skupina ekonomskih in gradbenih strokovnjakov, na posvetu pa ga je predstavil ekonomist Jože P. Damijan. Vladni pristop temelji na javno-zasebnem partnerstvu, alternativni pa na izkušnjah, ki si jih je Slovenija že pridobila pri gradnji avtocestnega omrežja. Damijan je vsaj mene in verjamem, da tudi večino drugih na posvetu, prepričal, da je vladni pristop praktično neuresničljiv, pa tudi sicer je veliko predrag. Je pa primeren za ustvarjanje javnega vtisa, da se pri projektu resno dela.
Ena bolj zapaženih izjav aktualnega ministra za infrastrukturo v letu 2014, ko je prevzel to dolžnost, je bila, da Luka Koper drugega tira še vsaj 30 let ne bo potrebovala. Ker je z njo v javnosti izzval precej nejevolje, je to mnenje kmalu popravil in od takrat projekt formalno podpira. Aktivnosti, ki jih zaradi njegove uresničitve izvaja, pa dajejo jalove rezultate in upravičujejo napoved, da Slovenija drugega tira ne bo gradila. Ravnala bo torej tako, kot ustreza interesom sosednje Hrvaške, še predvsem pa Italije. Predsednik vlade sicer lahko poskrbi, da bodo v tem primeru naši interesi dobili prednost pred tujimi, a je vprašljivo, ali bo zmogel dovolj poguma, da to tudi stori.
Andrej Cetinski, Ljubljana
