»Nekoč je izumitelj telefona vzneseno povedal prijatelju, kaj je iznašel. Ta ga je vprašal: 'Lahko pokličem vsakogar na svetu s tem tvojim telefonom? To je pa perfektno.' Čez nekaj časa je pomislil: 'A tudi mene lahko vsak pokliče, z vsega sveta? To pa ni tako perfektno.' Telefon je kot življenje. Včasih je klic prijeten, včasih ne.«
Kdo so tisti, ki imajo vašo telefonsko številko?»Eden od njih je Marko Derganc - Dergi, s katerim občasno, ko naju povabijo, uprizarjava Butnskalo.«
Spomnim se vas z neke estradne zabavne košarkarske tekme v Novem mestu na začetku devetdesetih let. Niste bili videti kot bodoči nagrajenec Prešernovega sklada.»Da, bil sem trener, ker le trener lahko presedi vso tekmo. In na klopi sem kadil cigaro.«
Nisem pričakoval, da se boste spomnili tega dogodka.»Verjetno merite na mojo takratno okajenost. Tudi pijan človek si kaj zapomni. Dokler sediš, je za to še nekaj možnosti, ko padeš, skorajda ne.«
»Lunca, lunca, mene pa boli glavca«
To je bilo vaše, olepšano rečeno, precej veseljaško obdobje.»Radio Ga Ga je bil tako popularen, da so me v gostilni takoj prepoznali po glasu in bili vedno toliko radovedni, da so me spraševali, kaj bom pil. Sam sem svoje gagajevsko delovanje videl kot poklic, ki ves čas potrebuje celega človeka, zato sem čez teden po gostilnah nabiral ideje in spraševal ljudi, kaj naj povem, in marsikaj sem uporabil. Naslednji razlog za moje obnašanje je bila neznanska sreča zaradi osamosvojitve. To sem proslavljal tri leta. Tako zelo mi je bilo všeč in se mi je zdelo lepo. Po drugi strani sem želel pozabiti na vojno, ki je bila v naši bližini in se me je zelo dotaknila.«
Ko je šla vojna h koncu, ste se tudi vi začeli umirjati?»Pohajkovanja so bila iskrena, ker sem imel občutek, da sem bolj poklican za to, da sem veseljak kot umetnik. Da je moja naloga razveseljevati ljudi, ne le na radiu in v medijih, ampak konkretno, v gostilni. V oporo sem imel dva pesnika. To sta bila Li Tai Po in Omar Hajam, ki sta, se mi zdi, najbolj iskreno pisala o vinu. Bom dal en primer. Li Tai Po je zapisal: 'Lunca, lunca, mene pa boli glavca.'«
Hm…»To je taka, iskrena pesem. Če te pri polni luni boli glava, pomeni, da moraš biti pijan najmanj dva tedna. Ali pa, Omar Hajam: 'Točaj, podaj mi čašo in mi pripelji furijo z rdečimi lici.' Eno lepo žensko je fajn imeti zraven za pitje. To je bila stimulacija za pitje.«
Če vprašam konkretneje, kaj je bil razlog, da ste prenehali veselo popivanje?»Ker vse mine, mine tudi pijanstvo. Ali s smrtjo ali začneš drugače živeti. Lahko bi veselo storil žalostni konec. Zgodilo se je, da sem bil klinično mrtev. Imel sem 4,4 promila alkohola v sebi. S 25 elektrošoki so me potegnili nazaj v življenje. V tem trenutku izkoriščam priložnost in se na tem mestu zahvaljujem Nikoli Tesli.«
Zatem ste se lotili resne literature.»Tako meni nepoznavalec. V tem času sem imel za sabo že pet, šest napisanih dram. Literarni poznavalci so to vedeli, širše sem bil znan po Butnskali in Radiu Ga Ga.«
Zaletavanje v nagrobne kamne
Koliko je od Butnskale?»Sedemintrideset let. V šestih delih je bila predvajana na Radiu Študent. Nikoli si nisem mislil, da jo bodo po toliko letih letos uprizarjali v Prešernovem gledališču v Kranju in ljubljanskem Mladinskem gledališču. Šel sem pogledat priprave, bil sem na bralnih vajah in je bilo super. Videlo se je, da je Butnskala dobra tudi brez Dergija in Fileta.«
Kaj vaju je navdihnilo, da sta jo leta 1979 ustvarila?»Nekaj kilometrine sva že imela. Pred tem sva snemala humoristične skeče. V enem se je skupina ljudi zaletavala v nagrobne kamne. To je bila osnova za Butnskalo. Snemala sva doma. Dergi je bil tehnično napreden, imel je magnetofon. Kot pisatelj sem zastavil okvirno zgodbo, potem sva brez priprav in besedila pritisnila na gumb in improvizirala. Posneti material sem nesel na radio in dodal efekte.«
Ste kmalu zaznali, da ljudje to poslušajo?»Sploh ne. Živel sem družinsko življenje.«
Z mamo ali ženo?»Z ženo in sinom. Da je stvar uspešnica, je prvi opazil Dergi, ki mi je povedal, da ko je prišel v gostilno Pod lipo, so vsi govorili kot Fanči, Mici, Eminenca, Valentinčič…«
Kako sta začela Radio Ga Ga s Hribarjem?»Sašo me je povabil in sem šel poslušat. Najprej sta delala z Matejem Rusom. Dejal sem, da sta dobra in me ne potrebujeta. No, potem sem se vključil in imel sem tri ali štiri like, Sašo pa kakšnih 15. Če sva jih hitro menjavala, je bilo videti, kot da je v studiu 20 ljudi. Poslušalci so spraševali: 'Pa kdo ste vi za ena ekipa?'«
Danes kdaj prisluhneš Sašu s sodelavci?»Nečak mi kdaj predvaja s teh telefonov, ki jih imajo zdaj. Vedno se smejem.«
Slišal sem, da svoje drame in romane pišete na roke.»Nekoč sem pisal na pisalni stroj. Zdaj, z leti, me moti zvok udarjanja po tipkah. Ko pišeš s svinčnikom, pišeš v tišini. To mi ustreza. Res je tudi, da sčasoma ni bilo več človeka, ki bi mi pisalni stroj popravil, niti se ni dalo več kupiti novega. S stališča tehnologije je bil to moj vrhunec. Včasih mi je bil ideal prenosni pisalni stroj remington portabel. Imel sem namreč continentala. Tako težak je bil, da ko sem ga kam nesel, sem ga komaj spravil na avtobus. Ko sem imel punco iz Grobelj, sem ga moral do tam nositi s šentjernejske avtobusne postaje.«
Šentjernejska dolina je znana po pristni domači kulinariki.»Spomnim se le, da ko je prišel na domačijo dekletov bratranec, je stari mami vedno dejal: 'Mama, a boste naredl osem jajc u sulat?'«
Zakaj ne uporabljate računalnika?»Prijatelj mi je predlagal: 'To je zate. Samo pisati se moraš naučiti nanj.' Ampak pisati znam tudi brez računalnika.«
Umetnost in denar ne gresta skupaj
Na računalniku lažje popraviš tekst.»To dejstvo name ne vpliva. Nič ne popravljam. Se je že zgodilo, da sem kaj prečrtal, a je vedno prišlo do tega, da sem pri prečrtanem dopisal – 'velja'. Preden gre tekst do založnika, ga žena pretipka.«
Se da živeti od pisanja?»Živim od pokojnine.«
Kaj pa prej?»Prej sem pa od učiteljske plače.«
Ste bili tudi učitelj?»Ne, žena je bila. Pogosto mi je očitala, da sem se obesil na njeno učiteljsko plačo. Kdor se želi ukvarjati z umetnostjo, naj pozabi na denar. Naj ostane idealist in dela dobra dela. Največkrat je nagrada pristno zadovoljstvo, le občasno se zgodi tudi finančno večji met. Nekaj več denarja sem dobil, ko je režiser Franci Slak posnel Butnskalo. Takrat smo šli z družino v Garni Hotel na Otočcu. Plavali smo, se sprehajali, hodili v grad. Otočec mi je ostal v lepem spominu in še bolj sinu, ki se je tja pozneje vračal v času Rock Otočca.«
Katera je bila vaša glasba skozi leta?»Najprej Adriano Celentano, v začetku šestdesetih so sledili Beatli. Od 'yeah, yeah' Beatlov sem šel k 'Baby don't you play with me, because you play with fire' Rolling Stonesov. Potem so bili moji favoriti The Who, Monkeys, Dylan, Donovan, Hendrix, nato The Doors, Janis Joplin, Grateful Dead, okoli leta 1976, pri petindvajsetih, se je začelo prevešati v klasiko. Spomnim se, živel sem na kmetih na Notranjskem in si zaželel Beethovna, vseh devet simfonij. Šel sem v Ljubljano, si sposodil plošče od vseh, ki sem jih poznal, in pri enem poslušal v enem dnevu vseh devet simfonij. Danes so mi všeč Beethoven, Bach, Verdi…«
Svojo širino ste jemali resno in v sedemdesetih celo vstopili v islam in tudi izstopili.»Kot otrok sem videl boga na nebu. Kot odrasel sem ga hotel najti v knjigah, a ga tem nisem našel. Domača vera se mi je zdela nekako preveč zemeljska, takšna, ki jo primeš. Tuja mi je bila bolj transcedentalna. Potem je pri tem tudi ostalo. Nisem je prakticiral in sem šel naprej brez nje.«
Kaj pišete zdaj?»Roman z delovnim naslovom Moto. Pred štiridesetimi leti sem napisal roman, v katerem sta nastopala Moto in Adamič. Zdaj se spet srečata, le da so od takrat minila štiri desetletja. Moto je izmišljeno ime resnične osebe. Ravno pred intervjujem sem opisal situacijo, ko z Motom stojiva pred Evropo in se ustavi alfa romeo z mladimi Italijani: 'Skuzi, ver is hotel Lev?' 'First on de lajf,' odvrne Moto.«
Pri pisanju veliko črpate iz lastnih dogodivščin?»Niti ne. Ko pogledam nazaj, se mi zdi, kot da smo le pili, se smejali in kadili, in je bilo to glavno. Tisto, čemur smo se takrat tako zelo smejali, je ostalo kot en cigaretni dim, ki se je razblinil.«
Pred meseci so vam postavili diagnozo rak na jeziku, kar so s kirurškim posegom uspešno rešili. Kako se je soočiti s takšno novico?»Zbije ti občutek, da si nesmrten, in to ni fino. Ko sem bil v bolnišnici, sem večkrat naredil obračun življenja. Potem sem spoznal, da to nič ne pomaga. Človek noče imeti obračuna, ampak hoče živeti naprej. Pojdimo naprej, tudi če nismo nesmrtni. Ko pa pride čas, želim, da se mi bog tako lepo nasmehne, kot se mi je takrat, ko sem ga kot otrok videl na nebu.
