Ob upoštevanju prej omenjenih zadržkov bi si sicer za to ne nujno hvaležno nalogo težko zamislili primernejšega režiserja, kot je Vito Taufer – ne le zaradi mnogokrat izkazanega občutka za učinkovito odrsko udejanjenje komičnega ali pač z absurdom zaznamovanega materiala, temveč zlasti zato, ker je Taufer tip režiserja, ki se zmore scela predati golemu užitku uprizarjanja, razposajenemu »zganjanju teatra«, ki v prvinski igrivosti ne potrebuje vselej nekega »zunanjega« ali »globljega« konceptualnega osišča; in v primeru ludistične predloge, ki je v veliki meri nastajala skozi improvizacijo, se lahko to vsekakor izkaže za prednost. Kakšen pa je izkupiček? Občutek je, da je Taufer (zasnoval je tudi scenografijo in kostumografijo) skupaj z obsežno ekipo iz Butnskale potegnil skoraj vse, kar se je dalo, da pa predstavi sčasoma v določenem smislu vseeno zmanjka sape. V precejšnji meri je to mogoče pripisati opazni spoštljivosti do besedila, ki je pri krstni izvedbi mogoče res lahko čisto primerna, vendar se za uprizoritev v celoti izkazuje tudi kot breme. Izvirnik je mestoma sicer smiselno okrajšan in zgoščen, aktualizacije so redke (dramaturginja je bila Marinka Poštrak) in manj bistvene, toda bolj ali manj zvesto sledenje predlogi ima za posledico postopno rahljanje strukture; to v »prismojeni« radijski nadaljevanki morda niti ni težava, je pa v škodo čvrstosti enotnega odrskega dogodka, ki se proti koncu obrne v nekakšno ne vselej povsem dodelano nizanje posameznih točk.
Po drugi strani to ne zmanjšuje določenih kakovosti postavitve, ki se ne končajo pri še vedno zabavnih domislicah iz besedila; tako na primer ni mogoče spregledati, da je zlasti prvi del predstave, skoraj v celoti oblikovan na praznem odru, v nekaterih trenutkih res dobro zrežiran, zlasti to velja za skupinske prizore, ki so natančni in domišljeni, v njih pa vsak izmed vrste nastopajočih oblikuje izbrušeno, četudi miniaturno vinjeto, ves čas docela dejaven v svojem liku ne glede na njegovo trenutno težo v dogajanju. Med množico predanega igralstva je nemogoče izpostaviti vse; omeniti velja vsaj prispevke, ki jih ponudijo kot navito govoreči, cepetajoči Profesor, kot rahlo prenapeta Fanči, odlična sta kot robati Marjan in kot nebogljeni Valentinčič; skorajda antologijski je tudi lik Mici, ki ga strastno oživi .
