Kaj bi utegnil roman ponuditi generičnemu bralcu, ki ga družabna kronika s slovenske literarne scene ne zanima? Nemara nosi sporočilo, da ji vlada inflacija priznanj, ki razen formalnega in protokolarnega nimajo večjega vpliva na življenje avtorja ali njegovega občinstva. Zdi se, da junaku nagrada Prešernovega sklada še najbolj koristi kot snov novega romana. Nemara, da literarne nagrade tod okoli prej ali slej doletijo vsakogar, ki je pripravljen dovolj dolgo vztrajati? In dovolj dolgo ničesar pretresljivega napraviti. Lahko bi si ustvaril vtis, da so pogosteje kot za dosežke podeljene za zamegljene zasluge iz polpreteklosti, za legendarnost, kultnost, pripadnost generacijam: kritičnim, avantgardnim, eksperimentalnim, šumijevskim. V uradnih utemeljitvah navadno visokodoneče besede, na zakuskah pa eno samo zavezniško pravičništvo.
Bralec se skratka v Skrivnosti užitka popase na prejemanju časti, kakršne so večerja z ministrico in gostovanja na literarnih dogodkih po podeželju. Vse skupaj je za pripovedovalca tako hud užitek, da terja ironično distanco do njega, do samega sebe, do sploh vsega. A potem nobene distance do lastne zgodovine. Delo omogoča samorealizacijo tudi razlagalcem, po možnosti generacijskim sopotnikom, ki jih bo gotovo veselilo pojasnjevati, zakaj je literarno nujno, da se avtor v povsem poljubni maniri odpravi užitek secirat tudi v preteklost. Komparativna metoda pri predmetu užitek je prejkone le izgovor za še eno »iskanje izgubljenega časa«, v vseh pogledih bolj zadovoljujoče za avtorja kot za bralca.
Kar ostaja, je Šumi, ki ga več ni. Tisoč zamegljenih slik, še enkrat toliko zakajenih podob. Šumi, ki postaja arhetipski dogajalni prostor sodobnih slovenskih romanov, katerih usoda je, da jih bodo prebrali le pedantni študentje komparativistike. Kaže, da Filipčič danes ne bi bil pomemben slovenski avtor, če se ne bi še vedno živo spomnil vseh obrazov iz slavnega pajzla.
