Nasilje pusti posledice. Oblike nasilja se lahko skozi čas spremenijo, prav vsaka pa pusti posledice, ki še posebej v obdobju odraščanja in iskanja svojega mesta v svetu mlademu človeku otežijo že tako naporna leta. To dokazuje tudi izpoved mladega fanta, ki je nasilje doživel na svoji koži in se ne želi izpostavljati z imenom in priimkom.
Začelo se je v osnovni šoli…
Sogovornik je najprej izpostavil: »Ljudje ob mladostniškem nasilju pomislijo na fizično ali verbalno, sam pa bi dodal še eno vrsto nasilja, ki največkrat sploh ni načrtovana. To je neke vrste psihično, čustveno nasilje.« Začelo se je v osnovni šoli. »Bil sem odličnjak. Do sedmega razreda sem bil za večino sošolcev le oblak megle. Od nekdaj sem bil nekoliko bolj zaprt vase, a sem imel nekaj prijateljev, ki so bili kot jaz v 'nižjem sloju' razreda. Večkrat sem bil tarča zaradi suhe postave, dvigali so me, odnašali, kapuco moje jopice potegnili navzgor, da sem težje dihal, odrivali so me…« Takoj zatem so mu sošolci zatrjevali, da so se le šalili. To ga je zmedlo.
Na koncu osnovne šole se je vse spremenilo, se spominja sogovornik. »Postal sem prijatelj z večino razreda, pomagal sem jim pri predmetih, ki so jim povzročali težave – tako smo se več družili in postali prijatelji. Vsaj mislil sem tako. Začeli so se družiti z mano, grebli so se celo, da bi sedeli z menoj, včasih smo se dobili izven šole. Ob koncu šole sem spoznal, da njihov cilj ni bilo prijateljstvo, ampak priti do boljšega spričevala. Izredno dobro so se pretvarjali, sam pa sem bil naiven, ker sem jim verjel. Vzbudili so mi lažne upe.« Ko jim je med počitnicami pisal, da bi se dobili, odgovora največkrat ni bilo. »Predstavljajte si to psihično in čustveno praznino, ko mi je od več kot 15 prijateljev ostalo le še kakšnih pet. Povsem nepričakovano so me zapustili, tudi moj najboljši prijatelj.«
Ljudem je nehal zaupati
Večina nekdanjih sošolcev, ki so se vpisali na isto šolo, na hodniku našega sogovornika ni niti pogledala, kaj šele, da bi ga pozdravili. To je nanj močno vplivalo. »Nisem mogel zaupati ljudem tako kot prej. Čez nekaj časa sem se začel družiti z novimi sošolci in sošolkami, a sem ohranil določeno distanco. Ko se je pokazala priložnost, da dobim novega najboljšega prijatelja, sem se do te osebe ohladil, da me ne bi mogla prizadeti, če bi me zapustila.«
Takšno življenje je živel nekaj let, potem pa so ga preplavili spomini na pretekle bolečine. »Bila so obdobja, ko sem čutil toliko različnih čustev, da nisem vedel, kaj naj si mislim. Ko sem sedel za knjigami, je bila glava večkrat prazna, ni se bilo lahko naučiti vse snovi. Zjutraj sem si dal prisiljen nasmeh na obraz in odšel v šolo, kjer pa je bil moj uspeh vse slabši.«
A danes na ljudi in svet okoli sebe gleda drugače. »Začel sem ceniti posamezne stvari, ki bi jih le redko kdo opazil: kako se človek pogovarja, ali ponudi pomoč, ti polepša dan z nasmehom. Ali se spomni name, ko zbolim, in me vpraša, kako se počutim. Takšne malenkosti odlikujejo dobre prijatelje.« Prave prijatelje zdaj naš sogovornik, ki je izkusil tako fizično kot psihično nasilje sošolcev, lahko prešteje na prste ene roke. Tudi preteklost vidi v novi luči. »Že od nekdaj mi dobri prijatelji pomenijo zelo veliko, zato tudi dalj traja, da se zavem, da me nekateri nočejo. Težko izgubim vero v ljudi, ki jih poznam in jih imam rad.«
Vsem, ki doživljajo podobno, pa naš sogovornik polaga na srce: »Verjamem, da je to že nekoliko obrabljeno, a je resnično. Bolje je imeti peščico pravih prijateljev kot množico takih, ki se pretvarjajo, da to so.«
