»S to temo se ukvarjam že kar nekaj let, pa je vedno kaj novega; nova teorija, nova oblika ali vrsta nasilja…« pripoveduje Ingrid Klemenčič, socialna in specialna pedagoginja na Osnovni šoli Simona Jenka v Kranju, kjer so se ravno iz tega razloga odločili ukrepati. Lani so v sodelovanju z Inštitutom za kriminologijo in drugimi postali glavni partner projekta Sistemski pristop k medvrstniškemu nasilju, financiranega iz norveških finančnih mehanizmov. Posvečajo se tako preventivi kot kurativi, predvsem pa želijo utreti pot modelu, ki bo poenotil delovanje svetovalnih služb tudi na drugih šolah in našel vzrok za nasilna dejanja.
Jaz, ti, mi, za nenasilje vsi – razen šolskega sistema?
Da se tako izpopolnjena teorija uspešno odraža tudi v praksi, ponazarjajo dejavnosti, ki so mladim blizu, med drugim tudi projektni dan Jaz, ti, mi – za nenasilje. Vsi ti vsebujejo številne oglede filmov in predstav ter risanje stripov o nenasilju, šolo pa po novem krasi tudi totem prijateljstva. Še bolj vidni pa so rezultati. Prve statistične obdelave so pokazale kar pomembne razlike pri opazovalcih nasilja, pa tudi pri žrtvah in povzročiteljih. »V tem trenutku sicer ne morem oceniti, ali je nasilja manj. Zagotovo lahko rečem, da se na šoli ukvarjamo z več primeri nasilja ko kdaj koli prej, predvsem zato, ker učenci in starši o dogodkih medvrstniškega nasilja govorijo in iščejo pomoč,« je pojasnila Klemenčičeva in dodala, da je ravno soočanje z nasiljem velik korak v pravo smer.
Pomembnosti preprečevanja nasilja pa se šolski sistem vendarle še ne zaveda dovolj in zaskrbljujoče je, da je to velikokrat prepuščeno angažiranosti šole, njenega vodstva in svetovalne službe. Kaj je torej druga možnost, ki priskoči na pomoč, ko država odpove?
Tam ob ognju našem si sežemo v roke
V Kranju Društvo za nenasilno komunikacijo, Dnevni center za mlade in družine Škrlovec ter številne varne točke predstavljajo ljudje, ki nesebično pomagajo žrtvam nasilja. Te organizacije svoje delo opravljajo odlično, toda morda bi morali več pozornosti nameniti tudi tistim, ki nasilje preprečujejo na drugačen način.
»Taborniki smo v različne projekte proti nasilju (tudi v projekt na OŠ Simona Jenka) vključeni kot društvo, ki spodbuja drugačen način preživljanja prostega časa, bolj zdrav in kulski,« pojasnjuje Eva Brzin, dolgoletna taborniška vodnica in načelnica. Otroci iz voda Medvedki iz rodu Staneta Žagarja ml. nam to ponosno potrjujejo: »Veliko se igramo, spoznavamo gozd, pojemo taborniške pesmi, včasih pa se naučimo kakšnega novega vozla, ki ga takoj preizkusimo na naši vodnici.«
Toda kakšna je povezava med postavljanjem bivaka in preprečevanjem nasilja? Že sestanki voda otroke in mlade zaposlijo za eno uro na teden, v kateri bi jim sicer misli lahko odtavale v vse mogoče smeri, enako je tudi z večdnevnimi akcijami med počitnicami, ki potekajo vse leto, od jesenovanja do poletnega taborjenja.
A taborništvo je veliko več kot le motilni element, saj lahko celo prekosi programe preprečevanja nasilja, ki so jih otroci deležni pri pouku. »V šoli je na žalost dostikrat pomemben samo posameznik, tu pa nasilje skušamo preprečiti predvsem s spodbujanjem timskega dela. Tako se otroci učijo praktičnih veščin preživetja v naravi in obenem sodelujejo, si pomagajo,« pojasnjuje načelnica. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da taborniki najraje delujejo v okolju, kjer ni toliko sprožilcev kriznih situacij – zunaj, v naravi in ravno tu se najlepše izrazi taborniški moto »Z naravo k boljšemu človeku!«.
Enako kot pri večini drugih problemov je tudi težave pri vzpostavljanju nenasilja najlažje preložiti na druge – na nezainteresirano svetovalno službo, na šolski sistem, na državo. Toda Osnovna šola Simona Jenka in nevladne organizacije s taborniki na čelu so svetle izjeme tega pravila. So dokaz, da se tako velikemu cilju, kot je preprečevanje nasilja, lahko približamo le vsi skupaj, korak za korakom.
