Budilka! Kljub zgodnji uri skočim pokonci popolnoma prebujena. Srce mi razbija, lasje se mi lepijo na prepoteni obraz, v jutranji zmedenosti mi oči nemirno begajo po prostoru. Po minuti popolne agonije se končno zavem in si iz srca oddahnem. Stara sem 23 let in danes začnem snemanje novega filma. Pomirjena padem nazaj na blazino in evforično pomislim: ni mi treba v šolo. Čeprav me ob tem zmrazi, si ne morem kaj, da se v mislih ne bi vrnila v svoja gimnazijska leta, grozoto šolskih dni in strahotna vsakodnevna jutra.
Budilka! Čez pol ure bo zvonec naznanil začetek prve mučne ure, a ker živim blizu koncentracijskega taborišča, ki se je bilo spričo moralnih obsodb druge svetovne vojne primorano preimenovati v gimnazijo, obležim v postelji še »par minutk«. Ob 6.50 me na noge spravi dejstvo, da bo pome kmalu prišlo transportno vozilo z drugimi jetniki. S težavo nase navlečem črtasto belo-modro obleko, ugriznem v prepečenec, si na rame poveznem Sizifovo skalo in se odpravim na predpisani »Arbeitdienst«. Pred tem zavijem še v kopalnico in kot prava dama poskrbim za svojo podobo. Pa vendar se potem spretno izogibam vsem ogledalom, iz katerih se vame zazira ptičje strašilo. Nazadnje se le prebijem do vhodnih vrat, kjer pa me v stekleni konstrukciji to le zasači. Tudi danes sicer počesani lasje glavi dajejo obliko mušnice, lepe, modre oči za okvirjem –5 delujejo kot ikre orjaškega soma, prikupni nasmeh pa se skriva za železnim nagobčnikom, ki zaradi svojega estetskega učinka deluje kot zanesljiva kontracepcija.
»Ja,« mi s sprijaznjenim izrazom odvrne podoba v zrcalu, »potencial komedijanta mi je bil podarjen že z geni, saj se izražajo z veliko črnega humorja.«
Do mučeniškega voza se sprehodim v stilu Usaina Bolta in se s polnimi pljuči CO2 (sopihanje bi lahko uničilo moj popoln videz) stisnem v prenapolnjeno kabino. Počutim se kot kokoš v Perutnini Ptuj – povsem okupirana stojim na eni nogi in se med stalnim prerivanjem peljem končni postaji naproti. Vsa v modricah kot dalmatinec izskočim na postajo in se odpravim do vhodnih vrat. Obstanem. Od tod naprej me bo pot vodila do omaric, kjer me bodo polni sovražnih besed čakali popularni in čudoviti mučitelji in razsodniki, ki jih moram po izredno prikladnem naključju klicati sošolci. Carpe diem, grenko pomislim in zakoračim na temni hodnik z mislijo, da se bom v prihodnosti jaz smejala njim s televizijskega zaslona.
