Včasih se je dobro vprašati, zakaj se v zvezi z ekološkim vrtnarstvom dviguje takšna histerija. Denimo v zvezi z izmenjavo semen. Še vedno je namreč čas, da s sosedom zamenjate semena za letošnjo vrtnarsko sezono. Ni še prepozno za vzgojo sadik vrtnin iz lastnega semena.
Izmenjava semen je verjetno stara toliko, kot je minilo od prvega sejanja ob človekovem domovanju. Semena so vedno veljala za zaklad, saj so pomenila vsaj nekaj zagotovila, da bo tudi prihodnjo sezono pridelek zagotovil vsaj osnovno preživetje. Seme rastline, iz katere je nekdo že pridelal hrano, je pomenilo tudi, da je preizkušeno in da bomo zraven dobili praktične napotke za vzgojo natančno določene sorte. Če zdaj toliko govorimo o avtohtonem semenu, se je to ohranilo zgolj zato, ker so ga kmetje vsako jesen shranili, vedoč, da se v njihovem okolju obnese in zadovoljivo obrodi.
Semena izmenjujte, ne kupujte jih v diskontu
Izmenjava semen pa tudi sadik je torej v vrtičkarstvu nekaj popolnoma običajnega. To ve tudi vsak mestni vrtičkar, pa ne tisti, ki so to postali z razmahom trenda urbanega vrtnarstva, temveč tisti, ki to počnejo že desetletja. Na vrtičkarskih parcelah na obdobju mest že desetletja poteka izmenjava semen in sadik. Res pa je, da ni rečeno, da so vsa ta izmenjana semena ekološko pridelana, temveč so preprosto tista, ki so se po principu preizkusa pokazala za rodovitna.
A zakaj je tako pomembno, da semena za vrtnine pridobite z izmenjavo, ne pa jih kupite v diskontu? Prvič zaradi tega, kar smo že omenili: ker so semena vrtnin, ki so jih drugi vrtnarji že vzgajali, preizkušena. Denimo za paradižnik novosadski jabučar se natančno ve, kakšen je in kakšno oskrbo zahteva v času rasti in rodnosti. In četudi ta sorta ne velja za avtohtono – čeprav jo pri največjem slovenskem prodajalcu ekoloških semen opisujejo kot tako –, je tradicionalna in udomačena na slovenskih vrtovih. Samo opomba o avtohtonosti: novosadski jabučar se v Srbiji imenuje tudi domači jabučar in ga imajo za avtohtono srbsko sorto.
Bitka za vodo in semena
Pa vendar je pomembno, da na svoj vrt nasadimo vsaj eno domače seme. Če bi mogoče želeli avtohtono belokranjsko čebulo ali ptujski česen. Bolj kot s stališča vrtnarstva je to stvar ideološkega kljubovanja globalnemu univerzalnemu okusu, ki ga širi diktatura kapitala. To se morebiti res sliši kot stavek iz anarhističnega pamfleta, a tako kot se v svetu trenutno bije bitka za vodo, se že nekaj let bije tudi bitka za semena.
Pomislite samo, da je Evropska unija pod vplivom semenskih multinacionalk šele lani dokončno umaknila predlog uredbe o pridelavi in razmnoževanju semen, ki bi izmenjavo semen med vrtičkarji in kmeti kar prepovedala. Kako pomembna je pravica do semena, vedo tudi korporacije, ki izdelujejo hibride, ki se preprosto ne razmnožujejo, kar pomeni, da morajo kmetje vsako leto na novo kupovati seme, namesto da bi po tisočletni tradiciji prihranili nekaj semena zadnje žetve. Ali pa ideja, da bi kot patentno lastnino zaščitili celo vrsto pridelka, tako kot so želeli zaščititi basmati riž, ki je osnovna hrana polovice Azijcev. Kot da bi pozabili, da sta tako prosti dostop do vode kot do semen na neki način osnovni človekovi pravici.
In zato je pomembno, da vsaj eno vrsto zelenjave, ki jo gojite na svojem vrtu, zamenjate s sosedom, znancem ali pa na kakšni od organiziranih izmenjav semen, ki se v okviru vrtnarskih društev in nevladnih ekoloških organizacij dogajajo prav v teh dneh.
