Prodaja semen in sadik je nenazadnje tudi dober posel; ocena za EU je, da se s semenarstvom ukvarja okoli 7000 podjetij, katerih letni promet znaša kar sedem milijard evrov. V Sloveniji so številke seveda manjše; podjetij je 20, njihov letni promet pa znaša okoli 40 milijonov. V EU se v skupni katalog vsako leto vpiše okoli 3500 novih sort.
Delo pri razvoju novih sort je običajno dolgotrajno in zahteva precejšnja vlaganja. Nič nenavadnega ni, da nova sorta nastaja vsaj deset let, preden jo je mogoče tržiti. Vse razvite države so zato uzakonile pravne mehanizme zaščite. Med prvimi poskusi zakonske zaščite velja omeniti Plant Patent Act (zakon o patentiranju rastlin), sprejet v ZDA leta 1930, ki pa je veljal le za klonsko množene rastline. Prvi zakon, ki je omogočal zaščito tudi drugih vrst, pa je bil sprejet na Nizozemskem leta 1941. Zdaj veljavna zakonodaja je bila mednarodno usklajevana pod okriljem organizacije UPOV (Union internationale pour la protection des obtentions vegetales), ustanovljene leta 1961. Prva mednarodna konvencija datira v leto 1968. Doživela je več sprememb; sedaj veljavna je iz leta 1991, upoštevati pa jo morajo države podpisnice, med katerimi je od leta 1999 tudi Slovenija. Podpisnice teh konvencij so dolžne oblikovati svojo zakonodajo v skladu z njimi. Taka zakonska zaščita deluje podobno kot patent in prijavitelju omogoča pretežno 20-letno ekskluzivo (za lesnate rastline nekaj let več) pri neposrednem trženju ali licenciranju.
Čebula in njena odpornost proti peronospori
Pogosto je mogoče prebrati, da lahko multinacionalke s takimi zakonskimi mehanizmi »patentirajo« tudi obstoječe, uveljavljene sorte – a to ni res. Vlogo za zaščito je mogoče vložiti le za sorto, ki je potrjena kot nova. Izjemoma se lahko vpiše z zamikom le sorte, potrjene pred štirimi oziroma za lesnate pred šestimi leti, če so bile priznane izven Evropske unije.
Namen pravne zaščite pod okriljem UPOV je dvojen: po eni strani naj lastniku omogoči, da povrne v razvoj vložena sredstva, hkrati pa ne sme zavirati napredka žlahtnjenja s pretiranimi omejitvami pri izmenjavi genskih virov. Zato se pravna zaščita razlikuje od patentne zakonodaje v tako imenovani žlahtniteljevi izjemi, ki pomeni, da je pri ustvarjanju nove sorte za starša v križanjih mogoče vzeti katerokoli sorto ne glede na to, da je pod sortno zaščito. Zakonsko je to zapisano v členu 15(1)(iii)UPOV1991, ki izrecno dovoljuje brezplačno uporabo tujih sort v postopkih žlahtnjenja. Ta izjema zagotavlja, da neka pomembna nova lastnost, denimo visoka vsebnost sladkorja v pesi, ni omejena le na prvo registrirano sorto in eno semenarsko hišo, temveč lahko njene gene preko križanj konkurenti vnesejo v druge nove sorte. Sortna zaščita torej lastniku prve sorte ne zagotavlja 20-letne ekskluzivne pravice, temveč le nekajletno prednost, časovno odvisno od načina žlahtnitve določene vrste. Tudi ta pravica ima nekatere izjeme, na primer, ni dovoljeno izvesti le »kozmetičnih popravkov« obstoječe sorte in tega tržiti.
Seveda ima žlahtniteljeva izjema dobre in slabe strani. S stališča napredka kmetijstva je vsekakor primerno, da se izjemne nove lastnosti čim hitreje razširijo na širok diapazon sort, ki take lastnosti vključujejo. V Sloveniji recimo bi si želeli, da več semenarskih podjetij ponuja sorte koruze s povečano odpornostjo proti suši. Ponudba le enega podjetja bi vodila k dvigu cen in omejenemu naboru drugih pomembnih lastnosti.
Po drugi strani obstajajo res pomembni dosežki, ki so morda uspeli le enemu podjetju, in to po dolgoletnih vlaganjih. Naj to razložim na primeru odpornosti čebule proti peronospori. Prva taka sorta je bila požlahtnjena leta 2007, vključevala pa je dominanten gen za odpornost, vnesen iz divje rastoče vrste. Znanje o tej lastnosti v tem sorodniku čebule je bilo javno dostopno že 20 let, raziskovalci iz javnega sektorja pa so razvili primerna orodja za sledenje genu ob vnosu v čebulo. Ker je šlo za pomembno lastnost, se je dela sočasno lotilo več semenarskih podjetij, uspelo pa je le enemu. Razlog je bil v tem, da je bil blizu na kromosomu divje vrste poleg tako zaželenega gena še neki drug gen, ki je v homozigotni obliki po vnosu v čebulo povzročal sterilnost potomstva. Le omenjenemu podjetju je uspelo ta neželeni gen po seriji križanj in naključnih mutacij odstraniti, tako da je nova sorta vsebovala le gen za odpornost. To je bil zelo velik uspeh, sorta te semenarske hiše je s tem pridobila veliko tržno prednost pred konkurenčnimi. Ob neomejenem upoštevanju žlahtniteljeve izjeme bi torej konkurenčna podjetja lahko prek križanj s to novo odporno sorto v recimo treh do petih letih ponudila svoje sorte z vneseno lastnostjo, kar bi seveda pomenilo, da »originator« ne bi mogel povrniti v razvoj vloženih sredstev.
Sporna patentna zaščita sort
Opisana pravila so vsaj v Evropi veljala praktično pol stoletja, zdaj pa na velika vrata prihaja drugačna ureditev. Prelomni dogodek izvira iz marca 2015, ko se je Evropski patentni urad (EPU) odločil, da po njihovem zdaj velja, da je mogoče nove sorte zaščititi na dva načina: z zakonsko zaščito po prej opisani semenarski zakonodaji in s patentno zaščito po patentni zakonodaji. Prav je, da povemo, da je bila taka ureditev mogoča že zdaj, vendar le v ZDA, na Japonskem in v Avstraliji. Tako je torej mogoče tudi patentno zaščititi novo sorto, enako kot denimo neki tehnološki dosežek s področja elektronike. Tak postopek seveda poteka pri patentnih uradih in ni povezan s postopki za zaščito sort. To dvojnost ureditve je dopuščala tudi prej omenjena konvencija UPOV iz leta 1991, predhodne različice te dvojnosti niso dovoljevale. Tolmačenje, ki je doslej veljalo v Evropi, je dodatno patentno zaščito sort izrecno izključevalo. Izjema so bile le tiste sorte, ki jih je ščitil izvirni postopek požlahtnitve, denimo sorte GSO. O tem je bila odločitev patentnega urada sprejeta decembra 1999.
Povejmo malo več o nedavni odločitvi o patentiranju »običajnih sort«. O podeljevanju patentov, zanimivo, ne odloča kateri od uradov Evropske unije, temveč povsem neodvisno telo, Evropski patentni urad (EPU). Zanimivo je razumeti, kako EPU deluje. Urad trenutno sestavlja 38 držav, ki niso vse članice Unije, in še pomembneje, njegovi viri financiranja so neodvisni. Ko govorimo o sortah, povejmo, da je urad do oktobra 2014 prejel 7475 zahtevkov za patentno varstvo rastlin, od tega se jih je 6751 nanašalo na varstvo gensko spremenjenih rastlin in 724 na varstvo rastlin, nastalih s standardnimi postopki žlahtnjenja.
Prej omenjena sprememba v pristopu do patentiranja običajnih sort je stopila v veljavo po odločitvi razširjenega pritožbenega sveta Evropskega patentnega urada z dne 25. marca 2015. Odločali so o dveh precedenčnih primerih, in sicer o patentnih zahtevkih EP1069819 in EP1211926. V prvem primeru gre za brokoli, pri katerem so v postopku žlahtnjenja uporabili pomoč v obliki genskih markerjev, pri paradižniku pa je novost to, da lahko plod nove sorte ostane na rastlini vse do osušitve. Postopek odobritve slednjega patenta je zaradi številnih ugovorov in neenotnih odločitev trajal kar 12 let. Pravna podlaga doslej veljavne ureditve izhaja iz člena 53(b) evropske patentne konvencije, ki pravi, da se evropski patenti ne dodelijo v primeru, da gre za rastlinske sorte ali pasme živali ali za izvirno biološke procese (essentially biological processes). Sedanja odločitev ni osnovana na spremembi konvencije, ampak na njeni drugačni interpretaciji.
Kaj zdaj? Očitno je, da se je EPU odločil slediti zgledom prej omenjenih držav, ki omogočajo dvakratno zaščito rastlinskih sort, običajno in patentno.
Združenje evropskih kmetov COPA–COGENA meni, da bo patentna zaščita sort za kmete pomenila manj inovacij, počasnejši napredek žlahtnjenja, omejeno ponudbo sortimenta in dražje seme. Predvidevajo, da bo to potrošnikom omejilo izbiro zaradi vse bolj konsolidiranih semenarskih podjetij in povzročilo višje cene hrane. Mnogi tudi menijo, da bo zdaj več sredstev namenjenih pravnikom in toliko manj razvojnim oddelkom podjetij.
Nauk paprike brez semen
Vendar vsi ne menijo tako. V izjemno brezzobi izjavi (resolucija B7-0228/2012) evropski parlament povzema dogajanje in priporoča nadaljnjo razpravo. Kot zdaj kaže, se je povsem razvodenel poskus nekaterih evropskih držav (zlasti Nizozemske in Nemčije), da z lastno zakonodajo tovrstne patente sort preprečijo, saj se take posamične rešitve na skupnem evropskem trgu ne morejo iziti pozitivno. Še najbolj realna rešitev pa se kaže v pozivih EPU po izobraževanju uradnikov o semenarstvu, da ne bi prihajalo do patentne zaščite lastnosti, ki dejansko niso zelo izvirne.
Predstavniki večjih semenarskih podjetij seveda patentiranju ne nasprotujejo, so se pa nanj zanimivo odzvali. Še najbolj zanimiva je že delujoča iniciativa, ki jo najdemo pod imenom Pinto in združuje 12 večjih semenarskih podjetij, ki tržijo seme zelenjadnic. Združili so vse svoje tovrstne patente – trenutno jih je 138 – in z njimi »trgujejo«. Na tak povsem prostovoljen, a, kot kaže, učinkovit način se odločajo, kako medsebojno izmeriti vrednost posamezne sorte, ki je pod patentno zaščito. Njim torej portfelj lastnih patentov, podobno kot v farmacevtski industriji, omogoča dostop do konkurentove dednine po znosni ceni, kar pa ne velja nujno za ostale nevključene žlahtniteljske ustanove. Omenimo, da tudi med ponudniki zelenjadarskih semen v konzorciju ni največjega svetovnega podjetja. Kot menijo strokovnjaki, na drugih področjih rastlinske pridelave, recimo pri poljščinah, podobnih iniciativ niti ni mogoče pričakovati.
Kaj bo torej prinesla nova ureditev? Povsem očitno je, da vsaj za zdaj pozitivne učinke lahko pričakujejo velika podjetja, ki bodo svojo premoč na trgu verjetno še povečevala. Povečan obseg patentnega dela bo nenazadnje v prid tudi EPU, saj mu podeljevanje patentov pomeni osnovni vir prihodkov. Problemi se znajo pojaviti torej zlasti pri manjših semenarskih podjetjih ali javnih ustanovah, ki bi lahko imele omejen dostop do najsodobnejših virov dednine. Tu velja opomniti, da bo vsaj psihološka ovira lahko tudi potrebno znanje o tem, katera od novih sort vključuje patentno zaščito in katera ne. Seznam sort, varovanih po sortni zakonodaji, namreč obstaja in je javno dostopen, kar pa vsaj za zdaj ne velja za seznam patentno zaščitenih sort. Denimo, težko je ugotoviti, da je prav sorta čebule »Santero« zaščitena s prej omenjenim patentnim postopkom. Tu lahko pričakujemo precejšen obseg pravdanja, kar je spet voda na mlin večjim.
No, patentna zaščita sort se ne konča pri žlahtniteljevi izjemi. Posega tudi v drugo pravilo UPOV – namreč v »kmetovo izjemo«. Izjema je bila sicer že zdaj različno urejena po državah in vrstah rastlin, mišljena pa je bila kot pravica kmeta, da sme enkrat kupljeno licenčno sorto na svojem posestvu pridelovati tudi naslednja leta, ne da bi za to plačal licenčnino oziroma je bila ta močno znižana. Ta izjema ima sicer mnogo stranskih učinkov, med njimi tudi slabšo sortno čistost ali neustrezno tretiranje semen pred setvijo. Vendarle je bila tudi pri nas precej uveljavljena denimo pri nehibridnih žitih, nekaterih stročnicah, ogrščici in drugih vrstah. Patentna zaščita tovrstne izjeme ne pozna, zato lahko tudi pri ponovni setvi licenčno zaščitenih sort pričakujemo tožbe. Podobni zapleti so bili izven EU doslej znani le pri sortah GSO.
To še ni vse. Sprememba semenarske prakse se ne konča le pri patentni zaščiti sort. Precejšnja novost zadnjih let je tudi pojav tako imenovanih klubskih sort, ki pa je za zdaj, kot kaže, omejen na sadje. Tudi to dogajanje se povezuje z EPU, saj ima tudi v tem primeru pristojnosti podeljevanja pravic prav ta urad. Naj pojasnim na primeru jablan. Če v trgovini kupite jabolka z napisom »Pink lady«, boste za ta nakup verjetno globlje segli v denarnico, kajti ponujajo vam nekoliko neobičajen sadež specifičnega okusa. Vendar se motite, če mislite, da ste kupili sorto »Pink lady«, kajti taka sorta jablan ne obstaja. Kupili ste jabolka, tržena pod blagovno znamko, podobno kot velja za Aspirin® ali Coca Colo®. Osnovni sorti »Cripps pink« (ne pa tudi njenim različicam) se bo dejansko sortna zaščita v kratkem iztekla, kar pomeni, da bi jo lahko brez dodatnega plačila licenčnine prideloval kdorkoli. Seveda ne pod imenom Pink lady®, lahko pod dejanskim sortnim imenom ali pod novo blagovno znamko. S tem dejansko lastnik sorte doseže, da se mu zaščita podaljšuje skoraj neomejeno dolgo, kajti veljavnost blagovnih znamk je v nasprotju s sortami in patenti mogoče podaljševati. Koliko se bo trženje sort pod imenom blagovnih znamk razširilo še na druge vrste kmetijskih rastlin, je težko napovedati, trend pa je očiten.
Pred nami je torej kar precej novosti, ki bodo vsekakor vplivale na naše kmetijstvo in hrano na policah trgovin. Potrebna bo aktivna politika, pravilno seznanjenje tako kmetov kot potrošnikov in nenazadnje tudi spremenjen odnos do lastnih vlaganj na tem področju, saj bo le tako mogoče udejanjiti zaščito lokalnih interesov. Osebno menim, da bi bilo nerealno pričakovati spremembo pravil »igre«, ki, kot kaže, postajajo globalna. Pa če to želimo ali ne.
Naj zaključim z zabavno prigodo. Na posvetu o patentiranju novih sort konec oktobra v Berlinu sta se kot panelista soočila Michael Kock, vodja patentne pisarne podjetja Syngenta, in Christoph Then, predstavnik koalicije No patents on seeds (brez patentov na semena). Prvi je prinesel s seboj zaboj paprike ter razložil, da gre za klasično sorto, zaščiteno z evropskim patentom EP2166833B1. Patent se nanaša na povsem novo lastnost paprike, namreč nima semen. In, reče Kock, kajne, temu pa še moj nasprotnik ne bo nasprotoval, saj če ni semen...
