Torek, 13. 11., ob 00.56. Ups. To pa ni dobro. No ja, moti me ne, ampak kaj, ko se mi je rana razprla za več kot centimeter in lahko vidim svoje tkivo. Kri sploh ne teče. Počutim se kot v transu. Zrem v rano, veliko preveliko, da bi jo lahko skrila pred komer koli. Spet me prešine skrb zaradi staršev in solze se mi ulijejo po licih. Kako sem lahko tako neumna! Kaj mi je bilo tega treba!
Ponedeljek, 28. 1., ob 11.16. Že ves dan imam zamegljene misli. Odkar sem se zjutraj z veliko muko dvignila iz postelje, me preganja in lovi potreba po bolečini. Frcam si elastiko na zapestje. Komaj čakam, da pridem domov. Ne. Sploh ne bom več čakala! Med odmorom poberem svoje stvari in izginem iz šole. Ja. Ko končno prispem domov, se tresem. Sekiram se zaradi neopravičenih ur, zaradi razočaranja staršev, zaradi… Saj ni važno. S tresočo se roko primem rezilo in ga močno pritisnem ob kožo. Hiter poteg. In še enkrat. In še enkrat. Še in še in še in še. Kot vihar se razbesnim nad svojo roko in za sekundo ne čutim ničesar.
»Kaj imaš tam na roki?« »Nič, maček me je opraskal.« »Daj, pokaži!«
Sovražim se. Tako se sovražim, da se bolj ne bi mogla. Tako se sovražim, da si uničujem telo, telo, ki ga sovražim najbolj na svetu.
5 mesecev kasneje. Kaj bi bilo, če se v tistem trenutku ne bi porezala? Ne vem. Kar nekaj časa bi trajalo, da bi pozabila na svojo željo, nato pa bi tako in tako prišla nazaj. Tako kot ko si lačen. Za nekaj časa lahko pozabiš, a se vedno vrne.
Ne pravim, da sem prenehala zato, ker bi to hotela. Prenehala sem, ker so to hoteli drugi. Moje telo zdaj krasi kup brazgotin. Vedno me bodo spominjale na mojo razburkano pot. Vsaka črta, ki sem si jo zarisala v kožo, me bo spominjala nanjo. Do konca življenja.
21 mesecev kasneje. Še se mi dogaja. Saj ne vem, kako naj temu rečem. Mogoče se mi zgodi nekaj takega kot panični napad. Skregam se s starši, preberem negativen komentar na internetu, slišim žalostno pesem… Vseeno je. Začnem se tresti, hitro dihati in zadrževati solze. Najraje bi posegla po rezilu in iz svojih žil spustila vse svoje skrbi, priskrbela bi si trenutek miru, da bi začutila toploto ureza in gosto kri, kako se mi zliva po roki. Vse bi dala za to, da bi še enkrat čutila to olajšanje.
Samopoškodovanje je oblika odvisnosti, ki je med mladimi vse pogostejša. Po izsledkih letošnje klinične raziskave se v Sloveniji vsaj enkrat samopoškoduje četrtina vseh deklet in petina fantov. Mladostnik najprej čuti olajšanje, zadovoljstvo in pomiritev. Bolečine pogosto ne občuti. Sledi poplava neprijetnih čustvenih stanj, kot so sram, jeza in bes, ker v obremenjujoči situaciji ni zmogel ravnati drugače. Samopoškodovanje je vedno pogosteje odziv mladostnikov na vsakdanje stresne dogodke in težave, značilne za obdobje odraščanja. (Vir: Inštitut Utrip)
