Strategija radikalne desnice je bila jasna že od začetka. S tem ko je prej nevtralni pojem migranta prevedla v figuro »migranta«, v fantazmatsko figuro, ki za seboj pušča razdejanje na vlakih, prenaša nalezljive bolezni ter sistematično posiljuje ženske in otroke, si je obenem pripravila teren, na katerem je kot nesmiselno predstavila tudi vsakršno razlikovanje med beguncem in migrantom. Tako kot je bil Žid v nacizmu najbolj Žid takrat, ko se je maskiral v svoje nasprotje in se galantno potikal po berlinskih salonih, je tudi migrant najbolj migrant takrat, ko se skuša prikazati kot trpeči begunec. In jasno, desnica, ki ve, kako stvari dejansko stojijo, desnica, ki ve, da ni čas za naivnost, je kaos rešila z enostavno gesto. Ker za nobenega posameznega begunca ni mogoče trditi, da je povsem čist, ker je na vsakem beguncu nekaj migrantskega, naj obvelja: vsi begunci so v resnici migranti. In tako je najbolje, da o beguncih – vključno s pravicami, ki naj bi jim pripadale – preprosto prenehamo govoriti.
V nasprotju z radikalno desnico se vse mogoče oblike modernega centra, pa naj gre za njegovo desno, sredinsko ali levo različico, razlikovanju med begunci in migranti niso želele odreči – le z njegovo pomočjo lahko namreč hkrati nastopijo kot človekoljubi in borci za varnost. Migranti sicer niso pošasti in niso podljudje, pa vendar: migranti nikakor niso begunci, migrantom ne velja odpirati vrat, do migrantov nimamo nobenih dolžnosti in za migrante je najbolj prav, da se vrnejo tja, od koder so prišli. A ker smo človekoljubi, to razlikovanje beremo tudi v drugo smer: res je, migranti niso begunci, a tudi begunci, če so res pravi begunci, niso migranti. Če so res lačni, žejni, nagi in bosi (kot pravita nadškof in za njim poslanec Vrtovec), če resnično imajo pravno utemeljene razloge za svoj prihod (kot pravi premier Cerar), si zaslužijo, da jim pomagamo – jasno, po svojih skromnih močeh.
Še enkrat, v nasprotju z neposredno in organizirano ksenofobijo radikalne desnice je ta pozicija očiten in tipično slovenski kompromis – pri čemer pa, in to je bistveno, ostaja utajeno, da se raba terminov begunec in migrant nikakor ne ujema z nevtralno pojmovno opozicijo, s katero smo vstopili v begunsko krizo. Dejstvo, da izjavi »migranti niso begunci« in »begunci niso migranti« nista enakovredni, dejstvo, da prva zazveni strogo in avtoritativno, druga pa blago in človekoljubno, dejstvo torej, da z obratom pridemo do dveh vrednostno različnih poudarkov, moramo vzeti kot signal, da je čas begunske krize v družbi vendarle pustil sledi, ki jih ni mogoče odmisliti in jih ne bo mogoče preprosto odpraviti.
Ne gre torej le za to, da se je v izoliranem kotičku medijskega prostora oblikovala scena, ki v nenavadni zmesi gnusa in naslade dan za dnem proizvaja sočne zgodbe o takšnih ali drugačnih migrantskih zločinih (od posilstev do predrzne kraje moških spodnjic). Figura migranta, nasprotno, dan za dnem pronica tudi v splošni diskurz in s tem gradi situacijo, v kateri je nenadoma kot racionalna percipirana odločitev, da bo Slovenija v letu in pol sprejela, reci in piši, največ 567 beguncev. Begunci načeloma sicer niso migranti, a vendarle moramo tudi pri njih ostati skrajno previdni. Več kot jih bomo sprejeli, več bo možnosti, da se med njimi znajde oseba, ki je le videti kot begunec – in ki bi se, bognedaj, nekoč želela postaviti na lastne noge. Ali ni prav to tisti scenarij, ki se ga bojijo tudi najbolj zmerni ksenofobi?
Kaj nam torej ostane? Bi morali še naprej vztrajati pri strogo pravnem razlikovanju, ki se je v prevodu v politiko in medije izkazalo kot kontraproduktivno? Bi ne bilo bolj smiselno premisliti še četrto možno pozicijo, pozicijo, da so vsi migranti v določenem smislu begunci – in da vsako strogo razlikovanje med njimi zgreši sodobno politično-ekonomsko realnost? Bi ne bilo bolj produktivno razmisliti o načinih socialne in ekonomske integracije, po kateri begunca ne bo več mogoče ločiti od migranta – ker bosta oba postala prebivalca in državljana te države, ki ni tako popolna, da je ne bi bilo vredno vsaj malo spremeniti? Je pri tem pravo vendarle lahko zaveznik leve politike – in leva politika zaveznik prava?
