Okvirni dogovor s Turčijo, katerega potrditev evropski voditelji načrtujejo na naslednjem evropskem vrhu čez deset dni, ima predvsem eno glavno točko: Evropska unija bo vse zavrnjene migrante in tudi sirske begunce, ki so nezakonito prestopali evropske meje, vračala v Turčijo. V zameno pa bo Turčija za vsakega vrnjenega migranta Evropski uniji poslala po enega sirskega prosilca za azil, ki naj bi se trajno preselil v EU.
Vrnitvena formula 1:1 ima v povezavi z drugimi političnimi in varnostnimi ukrepi Evropske unije (sprva zmanjšana prepustnost na makedonsko-grški meji, zdaj pa še dejansko zaprtje balkanske migracijske poti) zgolj en cilj: migrante naj bi odvrnila od poskusov, da s pomočjo tihotapcev tvegajo nevarno pot v Evropsko unijo, kjer jih tamkajšnje države članice ne bodo pričakale odprtih rok. A že sama zamisel vračanja beguncev (ne zgolj ekonomskih migrantov) predstavlja kršitev enega temeljnih načel humanitarnega prava, prav tako pa tudi evropske konvencije o človekovih pravicah, po kateri kolektivni izgon tujcev ni dovoljen.
Amnesty: Nečloveški pristop EU
Evropski dogovor s Turčijo je včeraj močno zaskrbel visokega komisarja Združenih narodov za begunce Fillipa Grandija. Na plenarnem zasedanju evropskega parlamenta je poslancem razlagal, zakaj je dogovor s Turčijo poln lukenj. Evropska unija lahko begunce v tretje države vrača le, če so te pripravljene prevzeti njihovo prošnjo za azil, jo obravnavati in jim podeliti mednarodno zaščito, če so do nje upravičeni. Če bi jim prošnjo za azil odobrili – vprašanje je tudi, ali lahko Turčija zaradi svoje izvzetosti iz ženevske konvencije v celoti podeli mednarodno zaščito beguncem iz neevropskih držav –, bi morali biti azilanti nato deležni tudi dostopa do zdravstvene oskrbe, izobraževanja, socialne pomoči in možnosti zaposlitve. Vzpostaviti je treba jasna pravila vračanja in varovalke, da bodo te pravice zagotovljene, je opozoril Grandi in poudaril, da se v nobenem primeru ne bo smelo vračati najranljivejših skupin ljudi.
Medtem ko so evropski politiki dogovor pozdravljali, ker naj bi odpiral možnost zakonitih poti preseljevanja v Evropo, so v Amnesty International (AI) vztrajali, da je dogovor kazalnik alarmantno kratkovidnega in nečloveškega pristopa pri spopadanju z begunsko krizo. Evropska unija bi vsaj za minimalno opravičilo skladnosti dogovora z mednarodnim pravom morala Turčijo razglasiti za »varno državo«, vendar je to problematično zaradi stanja človekovih pravic v Turčiji in tamkajšnje zaščite pravic beguncev (ti so deležni zgolj začasne zaščite).
Koga briga tuja briga?
»Z vračanjem v Turčijo bodo države EU kršile svoje zaveze po mednarodnem pravu človekovih pravic. Mnogi begunci v Turčiji živijo v obupnih razmerah, več sto tisoč begunskih otrok nima dostopa do šolanja, poleg tega je Turčija sirske begunce prisilno vračala v Sirijo, v vojno. Niti z veliko domišljije torej ne moremo Turčije obravnavati kot 'varne tretje države' in nanjo preložiti svoje odgovornosti. EU se s tem načrtom norčuje iz svoje obveznosti, da na svojih mejah zagotovi dostop do mednarodne zaščite,« je ocenila Jerneja Turin iz slovenske pisarne Amnesty International. Za AI je sporen že sam koncept »varne tretje države« iz dveh razlogov: posamezniku bi lahko bila ogrožena pravica do poštene obravnave prošnje za mednarodno zaščito, zavrnjene prosilce pa bi utegnili povrhu vrniti v države, kamor jih zaradi hudih kršitev človekovih pravic načeloma ne bi smeli vračati.
»Balkanskim državam z Avstrijo in Slovenijo na čelu – Balkan se namreč, kot je znano, konča na dunajskem Hauptbahnhofu – je po znanem balkanskem načelu 'Brigo moja, pređi na drugoga'* uspelo vse množice beguncev in migrantov zapreti v 'evropsko' Grčijo in s tem tam zelo verjetno povzročiti humanitarno katastrofo,« uničujoče politične ukrepe komentira pravni zastopnik beguncev Matevž Krivic. »Kaj nas briga – samo da niso pri nas!« opiše odnos politike do beguncev. »Avstrija ima za to ravnanje vsaj resno opravičilo, kakšnih dvestokrat močnejše kot Slovenija,« pravi. »Lani namreč Avstrija ni samo pošiljala množic naprej v Nemčijo, ampak jih je 90.000 sprejela sama. Slovenija jih je sprejela 450, ampak nas to seveda prav nič ne gane, samo da smo se znebili teh 'osovraženih beguncev'! Da EU kot celota – razen delno Nemčije, ki ima zaradi Grčije vsaj slabo vest – pri tem raje sklepa kravje kupčije z vse bolj diktatorsko Turčijo, kot da bi vsaj enakomerno s tem finančno podprla svojo članico Grčijo, pa zadošča zgolj ugotoviti. Komentar tega najbrž ni potreben.«
* Moja skrb, preidi na drugega.
Aleš Gaube, Uroš Škerl Kramberger
