Slovenija naj bi kmalu, lahko že prihodnji mesec, sprejela prve prosilce za azil iz Grčije in Italije. Država jih bo sprejemala dve leti, v skupinah po nekaj deset. O podrobnostih načrta za premestitev bo danes razpravljala vlada. Ministri naj bi določili, koliko, kdaj in kje bodo nameščeni. Zanje je predvidena namestitev v azilnem domu in njegovih izpostavah (neizkoriščen je še Debeli rtič), po tem, ko naj bi dobili uradni status beguncev, pa bodo nameščeni v integracijskih hišah ali v zasebnih namestitvah po državi. »Verjetno bodo to večinoma družine ali ranljive skupine,« pravi državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Boštjan Šefic. »Vendar Slovenija ne bo mogla odločati o tem, kdo bo prišel k nam. Lahko bomo opravili zgolj varnostno preverjanje, sicer pa je izbor oseb v rokah držav, kjer so prosilci trenutno.« Tudi sami prosilci za azil ne bodo mogli izbirati, v katero državo bodo premeščeni. Teoretično pa se bodo na premestitev lahko pritožili.
Begunci noter, Begunci ven
Šefic sicer pravi, da bo prosilcem v Sloveniji relativno hitro in z relativno veliko zanesljivostjo priznan status begunca. Ob tem pa ni odgovoril na Dnevnikovo vprašanje, iz katerih držav oziroma s katerih ogroženih območij izvirajo prosilci, ki naj bi v Sloveniji skoraj zagotovo dobili mednarodno zaščito. To vprašanje je eno najbolj obremenjujočih za oblasti evropskih držav. Še lani so bili na seznamu tistih, ki naj bi zagotovo dobili azil, le Sirci in Eritrejci, nakar so Eritrejci, skupaj z vsemi Afričani, tudi če jih pestijo vojne in skrajno pomanjkanje, postali »nezaželeni« begunci. Po balkanski poti v Nemčijo so potem spuščali Afganistance, Iračane in Sirce (kot »prave« vojne begunce), obenem pa so iz Nemčije Afganistance deportirali nazaj v Afganistan. Ta »krožni promet« se je prekinil pred nekaj tedni, ko so Afganistance prenehali spuščati v balkanski koridor – še vedno pa jih vračajo v Afganistan. Naslednji med nezaželenimi so bili na vrsti Iračani, ki tudi niso smeli več na vlake. Prošnje za azil nekaterih Afganistancev in Iračanov – kot je razvidno iz zbirke zavrnjenih prošenj, ki jih hranimo v uredništvu – po hitrem postopku zavrže tudi Slovenija. In poslej se govori le še o Sircih. S tem da Turčija, kamor naj bi EU vračala begunce z grških otokov, tudi Sirce deportira nazaj v Sirijo (res pa je, da nekaterih, ki se celo želijo vrniti v Sirijo, tja tudi ne spusti). In Sirce naj bi EU sprejemala iz Turčije, če bo zaživel ponedeljkov bruseljski dogovor.
Vprašanje o državljanstvih bodočih prosilcev za azil kljub opisani narodnostni profilaciji, ki se je udejanjila na balkanski poti, v Sloveniji nima uradnega temelja. Uradno stališče države namreč ustreza humanitarnemu načelu, da azil ni povezan z državljanstvom, ampak z osebnimi okoliščinami.
Nov začetek?
Po pridobitvi azila naj bi bil beguncem v Sloveniji omogočen »nov začetek«, četudi je z novim zakonom o mednarodni zaščiti parlament pravkar ukinil denarno pomoč, ki beguncem nov začetek omogoča. Na MNZ pravijo, da so slovenski integracijski programi v Evropi prepoznani kot primeri dobre prakse. Res je, da je nekaj afganistanskih beguncev, ki so s sodnimi bitkami uspeli ostati (hoteli so jih deportirati), tu zaživelo novo življenje. Toda edini dosedanji program preselitve beguncev z Malte (EUREMA, 2010) je v Sloveniji, kjer gredo domačini nad begunce s traktorji, propadel. Integracijski program ni deloval in od osmih preseljenih beguncev so tu ostali le trije. Naši pogovori s strokovnjaki za integracijo beguncev odražajo obup nad državo, ki »zna le zavračati, ne zna pa sprejemati«. V oceni poskusnega projekta premestitve beguncev z Malte je zapisana celo ugotovitev, da je bil eden od beguncev v Sloveniji tako »frustriran«, da se je kar sam vrnil na Malto.
