Pa vendar gre kanclerki pri soočanju s slabimi rezultati in oblikovanju strategije, kako naprej, na roko kar nekaj dejstev. Prvič, zaradi zelo pisanih rezultatov po deželah slabih rezultatov CDU ni mogoče enoznačno pripisati begunski politiki kanclerke. Težkokategornica Julia Klöckner je že praktično dobljeno bitko za ministrsko predsednico izgubila prav zaradi distanciranja od stališč begunske politike Merklove, s čimer se je zamerila liberalnejšim volilcem CDU. Da na volitvah ni odločala zgolj in samo begunska politika, kažejo rezultati Alternative za Nemčijo (AFD). Stranka je največ glasov pobrala v Saški - Anhaltu, deželi, ki ima eno največjih stopenj brezposelnosti v državi. In prav v tej deželi je CDU ohranila prvo mesto med strankami.
Drugič, splošne parlamentarne volitve so oddaljene še leto in pol. Tačas bi lahko kanclerka Merklova izkoristila za umik begunske politike z dnevnopolitične agende. Čeprav se bo ob tem morala v veliki meri odpovedati svoji politiki odprtih rok, ki jo je na presenečenje mnogih vpeljala avgusta lani. To ji ponujajo zadnji dogovori med EU in Turčijo ter vsaj delno uspešna pogajanja znotraj EU o begunskih kvotah. Navsezadnje je skoraj polovica volilcev, ki je v Saški - Anhaltu glasovala za AFD, to storila iz protesta in ne zato, ker bi v novi stranki našla dejansko ideološko zatočišče. Rešitev begunske krize bi tako rešila trenutno najbolj izpostavljen problem Merklove.
Tretjič, Nemčiji gre gospodarsko tako dobro, kot že dolgo ne. Potem ko je v začetku tega tisočletja veljala za bolnico Evrope, je takratni kancler Gerhard Schröder svoj politični interes po novi izvolitvi na ta položaj žrtvoval v zameno za temeljite in nepriljubljene reforme trga dela. Kanclerka ima tako danes, v veliki meri zahvaljujoč reformni uspešnosti svojega predhodnika, eno skrb manj. Če bi ji nezadovoljneže uspelo pravočasno prepričati, da znova uspešno upravlja begunsko politiko, bi se AFD le s težavo hranila iz protestniškega duha. Volilcem bi morala ponuditi več kot le nasprotovanje uveljavljenim strankam, se pravi konkretne odgovore na njihove dileme, ki presegajo le integracijo prišlekov.
A to ne spremeni dejstva, da se je AFD v borih nekaj letih, kolikor obstaja, uspelo prebiti v polovico deželnih parlamentov in na volitve pripeljati Nemce, ki na volitve ne hodijo. To je dokončno pokopalo tudi tezo, da skrajne stranke uspevajo na račun demokratične lenobe zmernejših volilcev. Gotovo je tudi, da je AFD del vseevropskega fenomena vzpona skrajnih desnih strank, ki gradijo na strahu pred negotovostjo. Pa naj gre za eksistenčno katastrofo, v katero je kriza leta 2008 pahnila več deset milijonov Evropejcev, ali pa za begunce. Uveljavljene stranke, ki gravitirajo k politični sredini, lahko ta fenomen ignorirajo, kot na primer na Švedskem, a zato še ne bo izginil.
Gotovo pa je tudi, da se bodo morali znotraj CDU odločiti, koga in kakšno politiko pravzaprav podpirajo. Znotrajstrankarske kritike na račun begunske politike kanclerke so se očitno njihovim protagonistom vrnile kot bumerang. Merklova tako še zdaleč ni politično mrtva.
