Ena od posledic globalizacije znanosti je, da se je treba mednarodno povezovati in se učiti od drugih. Znanstvenik mora najprej narediti diplomo in magisterij (6 let), pri čemer je dobro, da se čim prej vključi v izvirno raziskovalno delo, ki predstavlja najpomembnejši del doktorata (4–6 let), čemur sledi še podoktorsko usposabljanje (2, 4, tudi 6 in več let), preden lahko raziskovalec po skupno 12–18 letih študija in vajeništva postane vodja samostojne raziskave, običajno še vedno v okviru večje raziskovalne skupine. Na poti usposabljanja je izjemno pomembna učna doba ali vajeništvo, ko se lahko mladi znanstvenik uči od izkušenih mentorjev, ki ga lahko usmerjajo in mu svetujejo na tej poti (to je zelo lepo opisano v knjigi Roberta Kanogla Apprentice to the Genius).
Podoktorsko usposabljanje v tujini je nujno
Skoraj po pravilu se podoktorsko usposabljanje opravlja v tujini oziroma v drugih skupinah kot doktorat, kar je izjemno koristna izkušnja za vsakega mladega raziskovalca. Podoktorsko usposabljanje ali t. i. »postdoc« jim odpre nova raziskovalna področja, pristope, omogoči navezati znanstvene povezave ter se uveljaviti z lastnimi izvirnimi znanstvenimi rezultati. V razvitih državah, predvsem v ZDA, so podoktorski študenti gonilo napredka znanosti, saj kombinirajo mladostno energijo, prodornost in svežino predvsem z veliko dela. Prav tako se sicer lahko opravlja dobro znanost brez odhoda v tujino, kar je pogosto težje izvedljivo za tiste z družinskimi obveznostmi, vendar ni dvoma o tem, da je podoktorsko usposabljanje v tujini izjemno koristno. Marsikje je ta izkušnja pogoj za znanstveno napredovanje, praktično nemogoče je dobiti začetne prestižne projekte ERC brez »postdoca«, opravljenega na ugledni tuji univerzi.
Država bi morala prepoznati koristi povezovanja slovenskih znanstvenikov s tujino ter ga spodbujati, tudi na ta način, da bi davčno čim bolj olajšala znanstvene obiske v tujini ter povratek slovenskih znanstvenikov po takšnem usposabljanju v Slovenijo. Problem je, ker so stroški življenja v najbolj razvitih državah precej višji kot v Sloveniji, in čeprav plača podoktorskih študentov za tamkajšnje razmere omogoča le skromno življenje, pa je relativno visoka za slovenske razmere. Po drugi strani pa si je iz tega prihodka treba plačati tudi zdravstveno zavarovanje in morebitne stroške družinskih članov. Če je ta prihodek v Sloveniji obdavčen po enaki stopnji kot slovenske plače, lahko hitro pripeljemo podoktorske študente na rob eksistence oziroma jih spodbujamo, da pretrgajo vezi s Slovenijo prav na stopnji, ko začenjajo družbi vračati visoko investicijo v njihovo več kot 24-letno izobraževanje. Podoben primer je s štipendijami za nekajmesečno znanstveni delo v tujini, kjer davkarije prav tako kaj dosti ne zanimajo višji življenjski stroški v tujini.
Menim, da bi bilo za državo dolgoročno precej bolj ugodno, da bi iz obdavčitve izvzela prejemke za znanstvene obiske, sobotna leta ali podoktorsko usposabljanje v tujini, ker gre za pridobivanje znanja, ki se bo povrnilo preko rezultatov in višje dodane vrednosti. Koristilo bi že vsaj zmanjšanje obdavčljive osnove za stroške življenja v tujini.
Bolj privlačni brez velikih vlaganj
Na slovenske plače zelo težko dobimo najboljše tuje študente in še manj raziskovalce, razen če niso s Slovenijo povezani preko socialnih vezi, zato največ študentov pride preko štipendij evropskih projektov, preko katerih so plačani dvakrat toliko kot domači študenti. Zaradi velikosti in finančnih zmožnosti Slovenija le težko privabi najboljše znanstvene talente z vsega sveta, vendar lahko s pametno politiko, od davčne, izobraževalne do znanstveno-organizacijske, postanemo bolj privlačni brez velikih vlaganj.
V Sloveniji je sistem financiranja znanosti še vedno dokaj tog, saj se zelo slabo odziva na velike spremembe v znanosti. Treba je sicer poskrbeti tudi za stabilnost, vendar je bistveno premalo dinamike, podpiranja odličnosti in tekmovanja za najboljše kadre. V razvitih zahodnih državah pa tudi na Kitajskem se najboljši znanstveniki lahko pogajajo za pogoje dela, kot so znanstvena oprema, število financiranih sodelavcev, in seveda tudi za svojo plačo, kar je včasih sicer lahko neusmiljeno, vendar prinaša rezultate. V znanstveno bolj razvitih državah pogosto, še posebno pri mlajših znanstvenikih, prihaja do pretoka med inštitucijami, vendar se želi večina znanstvenikov v zrelem obdobju ustaliti in prebiti zadnjih na primer 15–20 kreativnih let v stabilnem okolju. Tudi veliko uspešnih slovenskih znanstvenikov si želi po uveljavitvi v tujini povratka v Slovenijo, seveda pod pogojem, da bi imeli pogoje za delo, ki bi omogočali kreativnost pa tudi spodobno plačo, ker motivirani znanstveniki svojemu delo namenijo precej več, kot je običajen delavnik.
V reviji Science je bil pred nekaj dnevi objavljen prispevek o modernih inovatorjih, ki podirajo mit, da so to študenti, ki ne dokončajo študija podobno kot Bill Gates. Danes so to večinoma visoko usposobljeni raziskovalci z doktoratom znanosti, ki predstavljajo nosilce najbolj naprednih tehnologij. Tudi z davčnimi razbremenitvami najbolj kreativnih znanstvenikov lahko prispevamo, da se bo visoka tehnologija bolj učinkovito prenesla v delovna mesta in v visoko dodano vernost.
Slovenija je sicer majhna država, vendar jo s pasivnostjo, ksenofobijo in strahom pred spremembami delamo še manjšo, kot je. Na področju znanosti imamo enake priložnosti kot preostali po svetu, in če jih ne bomo izkoristili, se bo to poznalo na celotni družbi.
Roman jerala je vodja laboratorija za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu v LjubljaniDaljnogled je nova rubrika, ki jo bomo v Dnevniku objavljali občasno na straneh pisem bralcev. V njej bodo domači in tuji strokovnjaki podali svoje poglobljeno mnenje ali drugačen pogled na aktualno družbeno-politično dogajanje.
