Da so razmere skrajno resne, je v četrtek ugotovil celo predsednik države Borut Pahor. V govoru na podelitvi nagrad GZS je napovedal, da je nova svetovna finančna kriza neizogibna. Spomnil se je »tistega ponedeljkovega dopoldneva« septembra 2008, ko je propadla banka Lehman Brothers, in kot izvedeni ekonomist opozoril, da se »finančni balon spet napihuje, denar iz programov kvantitativnega sproščanja pa znova seli v vrednostne papirje«.
Kaj se dogaja? Bi res lahko za borih 0,4 odstotka oziroma za slabe tri evre višje pokojnine zrušile vse dosedanje napore za javnofinančno konsolidacijo in odpravo postopka zaradi presežnega primanjkljaja? Kam so izginile še sredi februarja podane ugotovitve Umarja o nadaljnjem gospodarskem okrevanju v Sloveniji, o gospodarski rasti v glavnih trgovinskih partnericah, o visokem izvozu, dvigu potrošnje, višjih davčnih prihodkih, rasti zaposlenosti, izboljšanju cenovne in stroškovne konkurenčnosti, presežku na tekočem računu plačilne bilance?
Kot da bi ponedeljkovo sporočilo finančnih ministrov držav z evrom, da slovenski proračun za leto 2016 »morda ni skladen s pravili«, in to, da bo Slovenija letos strukturni primanjkljaj namesto za 0,6 odstotka znižala le za 0,1 odstotka BDP, čez noč obrnila vse na glavo. Čeprav je finančni minister Dušan Mramor zatrjeval, da je ugotovitev evroskupine povezana zgolj s stroški migracij ter različno metodologijo, so v vladi nemudoma zagnali preplah in pozvali k nujnosti strukturnih sprememb. V prvi plan je poleg zdravstvene nenadoma stopila pokojninska reforma, pa čeprav ta, kot že nekaj časa poudarjajo tudi na Zpizu, daje rezultate, zato zanjo vsaj do leta 2020 ni nobene potrebe.
Zanimivo je, da apokaliptične napovedi vrha slovenske politike sovpadajo tudi z začetkom pogajanj o obljubljenem sproščanju varčevalnih ukrepov v javnem sektorju. Vlada se je namreč že postavila na okope in namesto popolne sprostitve ukrepov v prihodnjem letu, ki naj bi pomenila za okoli 320 milijonov evrov dodatnih izdatkov, iznašla posebno formulo, po kateri je javnim uslužbencem pripravljena nameniti le nekaj deset milijonov evrov na leto. Sindikati se s tem seveda nikakor ne strinjajo.
Glede na skromna finančna sredstva, ki jih je oziroma ni pripravljena dati vlada, se ne postavlja le vprašanje, od kod je potem vzela več kot pet milijard evrov za dokapitalizacijo bank in kaj imamo državljani od tega, pač pa tudi, o čem (če sploh) razmišljajo na finančnem ministrstvu, ko pripravljajo proračunske obljube za bruseljske birokrate. Ali ni bilo že lani znano, da bo gospodarska rast pozitivna in da bo zato dobrih 600.000 upokojencev, ki se jim pokojnine iz leta v leto znižujejo (lanska povprečna je znašala borih 560 evrov), v skladu s pokojninskim zakonom upravičeno terjalo uskladitev pokojnin? Enako velja za vsakič znova prelomljene obljube policistom, zdravnikom, medicinskim sestram, šolnikom in drugim javnim uslužbencem. V neskončnost se tako Bruslja kot domačih davkoplačevalcev ne bo dalo vleči za nos.
