»Še vedno je 70 odstotkov bolnikov prepričanih, da po operaciji pač mora boleti. Mnogi niti ne tožijo o bolečinah, in to zgolj zato, da svojcev ne bi skrbelo, mnogih je tudi strah stranskih učinkov analgetikov,« je razkril Darko Janežić, specialist anesteziolog v Splošni bolnišnici Novo mesto, ki skupaj z anesteziologinjo Silvo Ostojić Kapš opravlja tudi vlogo koordinatorja v službi za lajšanje pooperativne bolečine.
Bolnike želijo čim bolj izobraziti, da bi znali oceniti bolečino in da se, ko se ta pojavi, ne bi bali poklicati zdravstvenega osebja. Nezdravljena bolečina namreč lahko vodi do zdravstvenih zapletov, kot so pljučnica, tromboza, paraliza črevesja, slabše celjenje ran, vnetja, in podaljšuje dobo ležanja. Dokazana je tudi povezava med neurejeno pooperativno bolečino in nastankom kroničnih bolečinskih sindromov, dodaja Janežić. Navsezadnje učinkovito lajšana pooperativna bolečina predstavlja tudi kakovost zdravstvene oskrbe.
Dan po operaciji do vsakega bolnika
Službo za lajšanje akutne pooperativne bolečine so v novomeški bolnišnici uvedli novembra 2014. Izvaja jo osem diplomiranih medicinskih sester z oddelka za anesteziologijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečine ter specialista anesteziologije kot koordinatorja. Do konca lanskega leta so opravili 5765 bolečinskih vizit.
Ekipa medicinskih sester dan po operaciji obišče vsakega bolnika, razen tistih, katerih zdravstveno stanje zahteva pooperativno zdravljenje v enoti intenzivne terapije, ter operirancev, ki se zdravijo v enodnevni bolnišnici, pojasnjuje medicinska sestra z oddelka za anesteziologijo Helena Švajger. V intenzivni terapiji sta namreč medicinska sestra in zdravnik stalno prisotna ob bolniku, bolečina je ves čas nadzorovana, urejena. Bolnik z enodnevno obravnavo pa je po prihodu iz prebujevalnice še isti večer odpuščen domov. Pri slednjih gre za manjše posege, katerih bolečina je tudi lažje obvladljiva.
Medicinske sestre pravijo, da bolniki bolečinske vizite zelo dobro sprejemajo, čeprav opažajo, da so mnogi med njimi še vedno premalo informirani. »Morajo se zavedati morebitnih posledic nezdravljene pooperativne bolečine. Zato pacienta s posebno zloženko o tem seznanjamo že pred operacijo. Pooperativna bolečina je ena najbolj neprijetnih izkušenj, ki jih pacient doživi v času hospitalizacije,« dodaja medicinska sestra Ana Zagorc.
Bolečino ocenijo
Pri katerih bolnikih bo vizita najprej opravljena, je odvisno od vrste operacije. Najprej obiščejo bolnike, ki so prestali najbolj boleče operacije, denimo travmatološko in ortopedsko operacijo, odstranitev odvečne kože s trebuha, amputacijo. »Bolnika prijazno pozdravimo, povemo, kdo smo in zakaj smo prišle, in vljudno vprašamo: Ali vas kaj boli? Potem bolnik običajno reče: Ah, saj bo šlo. Malo pa že mora boleti. Pa ga vseeno pobaramo, naj bolečino oceni od 0 do 10. In če reče, da boli za 5, je to za nas že alarm,« potek vizite opiše medicinska sestra Sandra Blagojević Štembergar. Namreč, če bolečina preseže oceno 5, je potrebnih že precej več analgetikov, kot bi jih bilo, če bi bolnik s svojo bolečino osebje seznanil, še preden se je razvila do te visoke stopnje.
Anesteziolog že med operacijo napiše, kateri analgetik naj dajo bolniku, če bolečina preseže stopnjo 4 ali 5. V 24 urah po operaciji pride ekipa do bolnika, da vidi, kako je analgetik, ki ga je bolnik prejel že med operacijo, zadostoval v najbolj kritičnem času. »Filozofija zdravljenja pooperativne bolečine je danes v preprečevanju nastanka bolečine. Stalno dovajaš zdravila, da vzdržuješ bolečino na nizki ravni, nekje do 3. In ne dovoliš, da se bolečina razplamti. To je kot požar, ki ga je veliko težje pogasiti, ko se je že razširil, kot pa če ga začneš gasiti, ko je ogenj še zelo majhen,« slikovito pojasni Ostojić-Kapševa.
Drugi del filozofije je tako imenovani multimodalni pristop, kar pomeni kombiniranje več vrst protibolečinskih zdravil, ki delujejo na različnih prijemališčih bolečinskih poti, nikoli pa ne dajo dveh zdravil iz iste skupine. S tem se izognejo multipliciranju stranskih učinkov. »Kombiniramo zdravila iz različnih skupin glede na pričakovano pooperativno bolečino. Zato se tudi v okviru kliničnih poti, vezanih na določeno diagnozo ali operacijo, denimo na operacijo kolka ali pa operacije krčnih žil, predvideni protibolečinski nabor zdravil razlikuje, saj je pričakovana pooperativna bolečina pri prvi operaciji huda, pri drugi pa majhna.«
Različni pristopi lajšanja bolečin
V nekaterih bolnišnicah sistem temelji na fiksni kombinaciji pooperativnih zdravil za določeno operacijo. Tudi v Novem mestu so preučevali tak sistem, vendar, pravi Ostojić-Kapševa, se s tem izgubi individualni pristop. Vsak pacient ima namreč lahko drugačen stranski učinek pri katerem od fiksno določenih zdravil. »Tako za zdaj ohranjamo individualni pristop, da anesteziolog oceni pacienta, se z njim predoperativno pogovori in nato določi zanj primerne analgetike.«
Po Janežićevih besedah podatki kažejo, da je bila poraba protibolečinskih zdravil pred uvedbo omenjenih vizit precej manjša, kar pomeni, da bolečina ni bila ustrezno zdravljena. Zdaj pa pacienti že pridejo na oddelek z zelo nizko bolečino. »Dokler nismo imeli teh vizit, ni bilo nekega poostrenega nadzora, predvsem pa ne povratne informacije, na katero reagiraš. Končno se tudi neutemeljen pristop, da po operaciji pač mora boleti, spreminja. Zavedamo se posledic nezdravljene pooperativne akutne bolečine in jo zato tudi tako agresivno zdravimo,« dodaja Ostojić-Kapševa.
