Silvo Lipovšek: Vredno je narediti vse, da rešimo eno otroško življenje

V Sloveniji se je uveljavil ljubljanski model otroške kirurgije. Postavil ga je dr. Pavle Kornhauser: otroke zdravijo specialisti pediatri, in če otrok potrebuje kirurško zdravljenje, pokličejo kirurga, ki sicer operira odrasle. Svoj čas je bila to zelo dobra rešitev. A svet gre naprej in stvari se spreminjajo. Otroška kirurgija pomeni nadgradnjo tega modela.

Sem specialist otroške kirurgije, specializacijo sem opravil v tujini in imam evropski naziv specialista otroške kirurgije. Vse življenje sem delal otroško kirurgijo. S pediatri se zelo dobro razumem. Mi želimo dati možnost mladim kirurgom, da se izobrazijo na tem področju in da bo otrokom na voljo še boljše kirurško zdravljenje kot doslej. Otroški kirurg razume pediatra, ker govorita isti jezik, razume, da otrok ni majhen odrasel, in razume odnose z družino. Ko pride v ambulanto otrok, pridejo starši, včasih tudi bratci, sestre, babica, teta, soseda... S takim okoljem se je treba znati soočiti. Otroški kirurg se ne izobrazi samo tehnično, ampak tudi v pristopu do otroka in njegovih svojcev.

Leta 2007 smo s podporo UKC Maribor, SB Celje, UKC Ljubljana in medicinske fakultete v Ljubljani ustanovili sekcijo kirurgov otroške kirurgije pri Slovenskem zdravniškem društvu SKOK. Isto leto so sekcijo sprejeli v Svetovno federacijo združenj otroške kirurgije WOFAPS, povezali smo se tudi z Evropskim združenjem otroške kirurgije. Naslednji korak je bil pripraviti prvo generacijo otroških kirurgov, čeprav specializacija še ni bila priznana. Začeli smo s tremi specializanti kirurgije iz SB Celje, ki so se jim pridružili še trije iz drugih bolnic. S finančno podporo svetovne federacije smo jih začeli pošiljati na izobraževanja v priznane tuje centre za otroško kirurgijo. Na primer: anorektalne operacije pri otrocih znava delati v Sloveniji samo dva kirurga; ko se bova upokojila, kdo bo to delal? Nekateri otroci se rodijo brez anusa: to je zelo zapletena in zahtevna operacija, ki je pri odraslih sploh ne more biti, ker je to razvojno motnjo treba operirati v prvih 36 urah po rojstvu otroka. Danes to znamo operirati tako, da večina otrok lahko odvaja blato. Eno od zdravnic smo poslali na tečaj v Cincinnati v Ohio k utemeljitelju nove metode operacije tega problema – tako smo v Sloveniji že trije strokovnjaki. Naslednja leta bo sledilo še več mladih zdravnikov.

Od te prve generacije so štirje zdravniki že specialisti in delajo na otroški kirurgiji, dva sta še specializanta. Naslednji korak je bila organizacija kongresa, saj to pomeni podporo slovenski otroški kirurgiji. Medtem smo se trudili, da bi tudi formalno priznali novo specializacijo iz otroške kirurgije. Dosegli smo, da je Slovensko zdravniško društvo ugotovilo potrebo po novi specializaciji. Zanjo smo pripravili program. Kot zadnji korak je morala novo specializacijo potrditi skupščina zdravniške zbornice. To se je zgodilo pred dvema tednoma. Pot je bila težka in trnova. Šele s sprejetjem specializacije otroške kirurgije kot samostojne specializacije se je postavil temelj za formalno izobraževanje v tujini.

Nacionalni program za razvoj otroške kirurgije predvideva, kako in kje se bo izvajala otroška kirurgija. Naša ideja je, da naj otroke s težko patologijo, tisto, ki potrebuje intenzivno terapijo, operirajo v obeh terciarnih centrih. Novorojenček z, na primer, anorektalno nepravilnostjo, neprehodnim črevesom idr. potrebuje posebno pripravo na operacijo in pooperativno nego. To ne pomeni, da bomo perifernim bolnišnicam odvzeli patologijo. Želimo pa, da bi manjše bolnišnice imele referenčna centra, kjer se bodo lahko zdravniki posvetovali v primeru zahtevnejših pacientov. V teh centrih pa si želimo čim več specialistov, ki bodo delali zgolj otroško kirurgijo.

Veliko, otroke operirajo v Ljubljani, Mariboru, Slovenj Gradcu, Izoli, na Jesenicah, v Celju. Najpogostejše operacije pri otrocih so operacije kil, odstranitev slepiča, zraščenje kožice spolovila, nespuščeni testisi – to je vsakdanji kruh otroške kirurgije.

O otroški srčni kirurgiji v UKC Ljubljana ne morem soditi, na nekaj pa moram opozoriti: nepravilnosti pri novorojenčkih, bodisi v prsnem košu bodisi v trebušni votlini, ali anorektalne malformacije, so težke prirojene napake, ki imajo zelo veliko mortaliteto. Že operirati novorojenčka, ki ima manj kot dva kilograma, je zelo tvegana operacija; možnost, da otrok umre, je zelo visoka. To ni krivda ne kirurga ne tehnike, ampak hude patologije. To je žal eden od možnih izhodov zdravljenja. Tako je tudi pri otroški srčni kirurgiji.

Dialog s starši je specifična stvar in zahteva posebna znanja in izurjenost. Ko imate novorojenčka s hudo razvojno motnjo, se morate s starši usesti in razložiti, kaj otrok ima. To je treba razložiti na čustven in sočuten način. Takoj jim je treba tudi povedati, da otrokovo stanje ni krivda enega ali drugega, kajti prva stvar, ki se zgodi, je, da si začneta očitati razna dejanja. Potem je treba razložiti, kaj bomo naredili in kakšne možnosti imamo. Naučili so me tudi, da je treba staršem na koncu reči: »Ne upate mi postaviti enega vprašanja: ali moj otrok lahko umre? Ja, gospod, vaš otrok lahko umre. Ta resnica je huda, težka, imamo možnosti, da otroka rešimo, a ne glede na to vaš otrok lahko umre.« Na tak način se starši lažje sprijaznijo s situacijo in jo nekoliko bolje razumejo.

Vredno je narediti vse, da rešimo eno otroško življenje. Treba se je usesti in ta problem rešiti strokovno, pametno in s pogledom v prihodnost.

Ko sem se izpopolnjeval iz kirurgije novorojenčkov v otroški bolnici v Denverju v Koloradu, sem se nekaj naučil: vsak ponedeljek so se zdravniki sestali s patologi, ki so na osnovi histopatoloških raziskav povedali, katere predoperativne diagnoze so bile pravilne in katere zmotne. Slednje niso bile strokovne napake, ampak napake. Nihče ni protestiral, to so mirno sprejeli. Iz vsake napake so se nekaj naučili. V medicini nimate bolezni, imate bolnike: ista bolezen lahko pri dveh bolnikih pomeni dve različni bolezni, pa tudi odgovor telesa pacienta je včasih nepredvidljiv. Medicina se je učila na napakah. Zdravniki nismo bogovi v belem, smo duše, ki trpimo. Ko mi otrok umre, na primer zaradi infekcije v črevesju, ki je nismo mogli rešiti, ker je imel otrok 800 gramov, me to zelo prizadene.

V Argentino sem prišel v maminem trebuhu. Tam sem najprej govoril slovensko, ker smo tako govorili doma. Ob sobotah sem obiskoval slovensko osnovno in nato srednjo šolo. Slovenija se nam je v Argentini zdela tam nekje daleč. Ko sem se po osamosvojitvi prvič pripeljal z vlakom z Dunaja čez Šentilj, sem ganjen začutil, da je to moja domovina. Pečat, ki so ga pustili v nas naši starši, je bil zelo velik. Od takrat sem se v Argentini počutil kot tujec. Prodal sem svoje imetje in se leta 2003 preselil v Slovenijo. Zaposlil sem se na otroškem oddelku kirurških strok v celjski bolnišnici, potem pa mi je leta 2011 vodstvo UKC Maribor ponudilo možnost organizacije otroške kirurgije v njihovi ustanovi. V Sloveniji sem srečen.