Najprej sem hotel vse skupaj povedati svoji Barbari, pa se mi je vsakič zadnji hip zazdelo, da bom s svojimi sumi in razlagami po nepotrebnem načel svojo podobo zanesljivega, čeprav včasih, priznam, tudi nepredvidljivega, soproga, očeta in prijatelja v njenih očeh.
Zato sem se po vedno bolj pogostih napadih neustavljive želje, da moram svojo skrivnost jasno in glasno obelodaniti, odločil, da vam jo zaupam v pričujočem zapisu.
Kaj se mi je pravzaprav zgodilo? Zaradi moje popačene medijske podobe verjetno ugibate, ali je res, da sem skrivoma, po dogovoru z medicinskimi sestrami Porodnišnice Ljubljana, po starem indijanskem običaju, tako kot jo je menda tudi Tom Cruise, takoj po porodu pojedel posteljico svojega najmlajšega sina. Ali pa, da sem, seveda naskrivaj, v duetu z Barbiko, ki pevec zaenkrat še ni bil, ponovno posnel Belo simfonijo, ki je ob aktualni prevčeriji (histeriji) postala spet popularna.
Ne, ne, ne! Za na tak način najavljenim razkritjem skrivnosti se mora skrivati najmanj umor kategorije Trobec ali pa vsaj zakonsko prepovedan spolni odnos z zaščiteno sovo uharico.
Pa ni bilo nič podobnega. Brez skrbi. Skrivnost je bistveno bolj šokantna in njeno razkritje bo imelo ne samo za Slovenijo, ampak za ves svet nepredvidljive posledice. V razkritju nastopa tudi enainosemdesetletni duhovnik, zato prosim predvsem birmane duše, naj samozaščitno na tem mestu prenehajo z branjem. Vi ostali pa, prosim, prisluhnite moji izpovedi.
Lani smo sredi avgusta gostili družinskega prijatelja iz Avstralije, Aarona Tenderja, ki je s svojo družino, po našem dolgem nagovarjanju, le priletel na počitnice v Evropo. Z ženo, učiteljico zemljepisa, sinom, nadobudnim študentom klasične kitare, in hčerko pubertetnico, ki je doma pustila princa svojih sanj in bila temu primerno nezainteresirana za, kot je sama rekla, kurčevo Evropo, so se namenili obiskati vse največje bisere starega kontinenta.
Za začetek sem predlagal, da jih odpeljem na Bled, ki je nedvomno ena najlepših naravnih lepot na svetu. Pokazal sem jim nekaj fotografij in z navdušenjem so sprejeli moj predlog. Edino družinska princeska je rekla nekaj v smislu, da ji race in cerkvice dol visijo.
Blejske pletne so bile polno zasedene. Kar nekaj časa smo čakali, da so nas, vznemirjene turistične sardine, pripeljali na otok, ki je bil poln vernikov in turistov. Spregledal sem, hvaležni izobčenec kakopak, da je bil tisti dan pomemben verski praznik, ki je privabil, na blagoslov kruha ali zelišč, ne spomnim se točno, še več ljudi kot običajno.
Ko smo že rahlo naveličani gneče končno stopili na otok, se mi je zazdelo, da je pravi trenutek za legendo o zvonjenju z Zvoncem želja, ki vsakemu zvonilcu uresniči skrito željo. In glej ga, zlomka, do tistega trenutka naporna pubertetnica je prva stala v vrsti in prav vsi smo istočasno uganili, kaj je njena skrita želja.
Medtem ko so moji Avstralci navdušeno zvonili, sem v smeri oltarja opazil starejšega duhovnika moje višine, ki se je zagledal v kitaro na hrbtu Aaronovega sina. Dolgonohti kitarist jo je namreč vedno nosil s seboj in jo je odložil samo med tuširanjem.
Danes se dobro spomnim, kako me je že takrat, tisti trenutek, otožno poduhovljen izraz na obrazu starega duhovnika nepričakovano vznemiril.
Ampak moji gostje so svoje odzvonili in dolga vrsta čakajočih nas je odnesla ven, na zasluženi počitek na stopnicah. Avstralci so iz nahrbtnikov potegnili sendviče, jaz pa sem skočil po tisto svetovno znano osvežilno pijačo, s katero lahko očistiš rjo in vodni kamen, Gruzinci jo pa uporabljajo za bruhanje po preobilnem kosilu.
Nakup mi je vzel kar nekaj časa, in ko sem se vračal s pločevinkami v naročju proti svojim gostom, sem opazil, da so se zapletli v pogovor z duhovnikom, ki je na moje veliko presenečenje odlično govoril angleško. Na moj pozdrav mi je odgovoril v lepi slovenščini, ki pa je vseeno imela en tak hecen prizvok, ki mi danes še bolj upravičuje moja takratna sumničenja, da me v zvezi s tem duhovnikom nekaj vznemirja.
Na vprašanje, od kod prihaja in kako dolgo je že v Sloveniji, je pesniško in poduhovljeno odgovoril, da se je konec sedemdesetih, po burnem in zelo grešnem življenju pred tem, popolnoma predal veri in pokori, ki mu je prinesla duševni mir.
Več ni povedal. Ampak njegov duševni mir je očitno imel luknjo, skozi katero je neprestano pogledoval proti kitari. Saj poznate občutek, da se vam nekateri ljudje zazdijo znani, kot da ste jih nekoč nekje že srečali, pa se nikakor ne morete spomniti, ne kdaj ne kje.
Potem je nenadoma Tender mlajši izvlekel kitaro iz etuija, pomežiknil mami in sestri in vsi trije so ubrano troglasno zapeli Love me tender, staro popevko, s katero so očitno, predvsem zaradi družinskega priimka, vsakič izvabili solze v oči ponosnega očeta Aarona. Tudi ostali turisti so najprej prisluhnili pojoči družinici, potem pa skoraj svečano pomagali peti očitno vsem znano ljubezensko balado. Kmalu je celo stopnišče navkljub vročini nežno prepevalo nalezljivi refren.
Ampak nihče ni opazil, da so se že po prvih taktih zasolzile oči tudi meni tako nenavadno znanemu duhovniku, ki se je obrnil stran, verjetno, da bi skril svojo zadrego.
Ko je bilo pesmi konec, me je Aaron vprašal, kje je stranišče. Še preden sem mu mogel odgovoriti, se je, zdaj spet nasmejan, stari duhovnik ponudil, da ga pospremi in mu pokaže, kod in kam. Moj avstralski gost, ki se mu je očitno zelo mudilo, je skoraj po kengurujsko preskakoval stopnice, naš dobronamerni duhovnik, ki mu je sledil, pa je zaradi let, imel jih je najmanj osemdeset, zmogel šele tri stopnice.
Naenkrat sem se spomnil, da Aaron verjetno nima drobiža, evra ali petdeset centov, kolikor pač stane eno lulanje na najlepšem slovenskem otoku.
In sem glasno zaklical: »Aaron!«
A Aaron me ni slišal. Duhovnik pa se je sunkovito ustavil in obrnil. Najina pogleda sta se srečala in takrat sem se spomnil, od kod ga poznam. Tudi on je takoj dojel, da sem ga prepoznal. Hitro si je nataknil kapuco, se spustil po stopnicah in izginil v trgovino s spominki.
Mene je pa kar za nekaj časa prilepilo na stopnice.
Ti si ja malo nor, kot bi rekli v Mariboru, mi je švignilo skozi misli. Saj to ne more biti res. Takrat sem upravičeno podvomil v svoje čute in čutila. Barbara, pomagaj! Elvis Aaron Presley je živ.
Skriva se na Blejskem otoku.
P.S.: Prosim, ne izdajte te skrivnosti nikomur!
P.S.2: Pravzaprav mi je že žal, da sem vam jo povedal.
P.S.3: Priznam, da sem si vso zgodbo izmislil. Res. Prisežem.
