Osmi marec ni bil dan v zgodovini, ko bi se usodno prelomil položaj žensk v svetu. Da bo ta datum mednarodni dan žena, je stvar mednarodnega dogovora, postopno uveljavljene navade. Kot tak lepo simbolizira vlogo »ženskega principa« v družbi: ženske, tudi če so v vodilnih vlogah, ne hitijo z odločitvami, ne težijo k nenadnim učinkom, temveč svoje uveljavljajo počasi. Vztrajno.
Dan žena po sto letih od začetkov praznovanja morda zveni kot obrabljena fraza, a je v resnici vse bolj aktualen: po sto letih od velike vojne so ponovno ženske tiste, na katerih temelji prihodnost sveta. Medtem ko so se milijoni moških bojevali na frontah za umirajoče imperije, so ženske v začetku dvajsetega stoletja prevzele kmetije, vpregle so pluge in vozove, vodile gospodinjstva in v tovarnah vzdrževale ekonomijo. Danes so ženske ponovno v središču: med tistimi, ki bežijo pred vojnami in pomanjkanjem, je kar polovica žensk z otroki. In med tistimi, ki so vpete v ekonomijo, domala vse skrbijo tudi za gospodinjstvo.
Milijarde jih je odrinjenih, izkoriščanih, pretepenih, posiljenih in kamenjanih. A na drugi strani človeštva se vse več ženskam uspe prebiti na najpomembnejše položaje sveta: direktorica največjega znanstvenega laboratorija vseh časov, Cerna v Ženevi, je ženska; direktorica Mednarodnega denarnega sklada je ženska. Neformalna voditeljica zahodne polovice Evrope, dobrotnica za več kot milijon beguncev in Timova osebnost leta 2015 je ženska. Nevarna protikandidatka moškemu na letošnjih ameriških volitvah bo ženska. Nasproti ji utegne stati njegova domnevno boljša polovica – Slovenka.
Violeta Bulc, evropska komisarka
Slovenska predstavnica v evropski komisiji, ki skrbi za mobilnost in promet, se v slovenski anketi Vox populi uvršča v vrh lestvice priljubljenosti. Iz meseca v mesec je pred njo le predsednik republike Borut Pahor. Takšen položaj ni presenetljiv, saj je bil tudi prejšnji komisar Janez Potočnik med najpriljubljenejšimi slovenskimi politiki. Violeta Bulc se je po začetni skepsi – v Bruslju so se denimo obregnili ob njeno nagnjenost k šamanizmu in pleteničenje o pozitivni energiji ter osebnostni rasti – v komisarski pisarni dobro ujela. Zavzema se za povezovanje različnih oblik prevoza, denimo železniškega in letalskega potniškega prometa, usklajuje evropska pravila na področju železniškega prometa in se zavzema za izboljševanje prometne varnosti.
Barbara Smolnikar, finančnica
Predsednica uprave NLB Vita, največje življenjske zavarovalnice v Sloveniji, in med drugim članica nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga (SDH). Holding ima izključno pristojnost upravljanja kapitalskih naložb države; gre za vrednost premoženja, ocenjeno na okoli 11 milijard evrov. SDH odloča o prodajah deležev v družbah (v zadnjem času buri duhove prodaja Palome in Adrie Airways) in tudi o kadrovskih vprašanjih. Najbolj aktualno je imenovanje novih nadzornikov NLB, ki bodo odločali o tem, kdo bo po Janku Medji vodil največjo banko v državi.
Smolnikarjeva je bila tudi predsednica kadrovske komisije SDH, ki je izbirala novo upravo holdinga in je na njegov vrh prinesla Marka Jazbeca, enega njenih nekdanjih sodelavcev. Tako Smolnikarjeva kot Jazbec sta delala skupaj v skupini NLB, oba sta bila v preteklosti zaposlena tudi v SKB. V NLB je bila, preden je prevzela vodenje zavarovalnice NLB Vita, Smolnikarjeva odgovorna za področje poslovanja s prebivalstvom, skrbela je torej za 800.000 računov fizičnih oseb ter 46.000 računov, ki so jih imeli v NLB samostojni podjetniki ter mala in srednja podjetja. Po neuradnih informacijah je blizu vladajoči stranki SMC.
Alja Predan, direktorica Borštnikovega festivala:
Alja Predan je zapisana gledališču in vsemu, kamor to seže: bila je dramaturginja, urednica, prevajalka, teatrologinja, po študiju deset let samostojna umetnica, nato umetniška vodja po institucionalnih gledališčih, nato tri leta vodja gledališko-plesnega programa Cankarjevega doma. Leta 2009 je zapustila varnost javnega sektorja in postala direktorica Borštnikovega srečanja, ki mu je vlila novo energijo in vsebino. Načelna v boju za kulturo je jeseni protestno izstopila iz nacionalnega sveta za kulturo.
Nataša Pirc Musar, pravnica
Nekdanja novinarka in televizijska voditeljica dobro razume delovanje medijev in si je na tej podlagi tudi kot pravna strokovnjakinja zgradila prepoznavno podobo. V karieri cilja visoko in ima med Slovenkami neformalni rekord v zasedanju vodilnih mest v različnih organizacijah. Po končani novinarski karieri je na vrhovnem sodišču vodila center za izobraževanje in informiranje, nato je prevzela vodenje novoustanovljenega urada pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja. Kolegi pravniki so ji priznavali, da gre za zahtevno pravno področje – tudi zato, ker je bilo to za Slovenijo novo. Vmes je prevzela še predsedovanje nadzornega organa za Evropski policijski urad (Europol), ki skrbi za spoštovanje človekovih pravic pri zbiranju podatkov o posameznikih. Po končanem mandatu pooblaščenke je kandidirala za direktorico RTV Slovenija, bila je celo izvoljena, a je po vrsti zapletov ta položaj vendarle ponovno prevzel prejšnji direktor Marko Filli. Je soustanoviteljica inštituta za zasebnost in dostop do javnih informacij Info hiša, vodi pa tudi svojo odvetniško pisarno. V zadnjem letu je bila predsednica Sveta za odziv na sovražni govor in predsednica Rdečega križa. Svet je po letu dni prenehal delovati, iz Rdečega križa pa se je minuli teden zaradi nesoglasij umaknila.
Anita Ogulin, humanitarka
Sekretarka v Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje je tisočim otrokom kot mati. Hči staršev, ki sta vodila rejniško družino, že štiri desetletja pomaga družinam v stiski. Polna trpkih spoznanj oblastnike opozarja, da država tone v revščino in brezčutnost. Kot borka za pravice otrok je prepoznala tudi stisko šestih mladoletnih beguncev brez staršev, ki so jih februarja zavrnili v Kranju. »Otroci nimajo dovolj znanja in izkušenj, da bi znali poskrbeti zase. Zato smo odrasli in družba kot celota dolžni poskrbeti za njihovo dobrobit in zdrav ter spodbuden razvoj. Za otroke, ki sami bežijo v svet pred grozotami vojne, smo odgovorni vsi. Že vest nam bi morala nalagati, da zanje uredimo namestitev v varnem in spodbudnem okolju, kjer se bodo lahko z vrstniki vključevali v družbo in odraščali v odgovorne in solidarne ljudi,« je zapisala.
