Akademska slikarka poudari, kar vseskozi potrjuje skozi svoje umetniško delovanje performerke – težko je reči opisati drugim, ki jih ne doživljajo. Govori o situaciji tisočih, ki v Sloveniji danes živijo v obupu, brezposelnosti, revščini. »Ljudje so tako otopeli, neodzivni in le redka so socialna okolja, ki se odzovejo, kot da gre stiska tudi skozi njihovo kožo. To niso zgodbe, iz katerih bi bili moški izvzeti,« opisuje določujočo razsežnost letošnjega dneva žena. »So poskusi sprememb, upora, a učinka ni. Kapitalizem je grozen in vsi izkušamo, kako se spreminja, da se nič ne spremeni.« Opisuje javne debate, na katerih se gostje z ministrstev skupaj z organizatorji in prisotnimi kolektivno zgražajo. Na koncu odidejo domov. Nič se ne ukrene, nič se ne spremeni.
Sistem financiranja kulture je ponižujoč in zahteva poslušnost znotraj sistema. »Kaj umetniku preostane?« vpraša Zvonka Simčič, ko opisuje svoj naslednji projekt. »Samo še to, da reče stop produkciji, ki jo od nas zahtevajo. Stop! To je danes najbolj radikalno.«
Delavke, ljubimke, mame
To so naredile tudi delavke in delavci v Gorenju leta 2009 in 2012. Prav stavki newyorških delavk leta 1857 in 1911 ter shod 15 tisoč tekstilnih delavk leta 1908 pa so pomembni deli zgodovine mednarodnega dneva žena, spomni zaslužna profesorica dr. Maca Jogan. Ustavitev dela je od nekdaj skrajni korak boja organiziranega delavstva. Da je leta 2014 osmi marec nujno trenutek za premislek o gospodarskem sistemu, krizi in žrtvah, ki jih zahtevata, pišeta tudi raziskovalka dr. Ana Kralj in profesorica dr. Tanja Rener v članku Slovenia: from »state feminism« to back vocals. Prehod iz jugoslovanskega socializma v evropski kapitalizem, pišeta avtorici, je prinesel domestikacijo nekdaj politično in ekonomsko emancipiranih delavk.
Uresničevanje pravic žensk se je najprej zreduciralo na zagotavljanje enakih možnosti in nato v protidiskriminacijske ukrepe. Posvajanje evropske zakonodaje je pravice žensk umaknilo izpod okrilja širšega koncepta univerzalnih človekovih pravic in jih prestavilo na raven standarda, ki naj prispeva h gospodarskemu razvoju in konkurenčnosti. V Sloveniji veljavna Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk skupaj z opcijskim protokolom omogoča pritožbo na mednarodni Odbor za odpravo diskriminacije žensk, kar pa je ostalo bolj ali manj mirujoča črka na papirju. Sedanja kriza je ženske v Evropi prizadela nadpovprečno predvsem na področjih (ne)zaposlovanja in delovnih pogojev – vse več je neplačanega, neformalnega dela, opisujeta avtorici trenutni položaj žensk. Ob tem izpostavljata popoln manko ocene strukturne diskriminacije Romkinj, pomanjkljivo razdelanost oblik diskriminacije lezbijk, družin homoseksualnih partnerjev in invalidk ter novih oblik diskriminacije žensk na trgu dela.
Prav pravice lezbijk in v tem okviru tudi vseh istospolnih parov ter reproduktivne pravice žensk izpostavi kot glavno polje trenutnega boja dr. Alenka Spacal. Feministično-lezbična aktivistka, umetnica in pisateljica opisuje evropski prostor, ki se z evropskim parlamentom na čelu obrača v konservativizem. »Španija je prva država, ki se je v senci krize odločila omejiti pravico do splava. Nujno je opozarjati ne le na pravice, ki še niso dosežene in za katere se še borimo, ampak tudi na nevarnost, da se spet postavijo pod vprašaj pravice, ki so že izborjene.« Nič ne smemo jemati za samoumevno, še posebej, ker velja stanje v slovenski družbi meriti tudi po dveh neuspelih referendumih, na katerih se je odločilo za omejevanje pravic žensk – zavrnjena je bila možnost umetnega oplojevanja samskih žensk, zavrnjen je bil družinski zakonik.
»Nasprotniki feminizma govorijo, da ta nima več smisla, saj da imajo ženske danes že vse pravice. Pri tem pozabljajo, da so pravice, ki jih imamo, izključno in v celoti rezultat boja žensk skozi desetletja,« opozarja Alenka Spacal. Opisuje slovensko izkušnjo boja, kjer je vsaj od osemdesetih let prejšnjega stoletja obstajala jasna solidarnost med lezbičnimi in feminističnimi gibanji, pri čemer pa je v zadnjih letih prišlo tudi do razdrobitve gibanja. »Toda primer sodelovanja ter povezovanja je danes zagotovo lezbično-feministična univerza,« pripoveduje avtorica Mavrične maškarade, prve slikanice o vprašanju spola, s katero je želela pokazati na stereotipe, jih preseči in razbijati.
Večina sporočil in podob, ki nas vsak dan doletijo, še vedno temelji na stereotipih. Tudi oglaševanje temelji na njih, se strinja predsednica žirije letošnjega 30. slovenskega oglaševalskega festivala, Katja Petrin Dornik. »Enakopravnost ni tema oglasov. Ti ciljajo na vrednote, ki naj bi bile blizu ciljni skupini. Ko so to ženske, se jih nagovarja kot mame ali kot uspešne, privlačne ženske, tudi kot seksi zapeljivke, kot posameznice, ki dajejo največji poudarek zdravju. Nagovarja se shizofreno mnoštvo vlog, ki naj bi jih igrala ženska. Vloga ni le ena. Vse smo.« Večkrat nagrajena ustvarjalka slovenskih oglasov pravi, da ne more biti naloga oglasov, da bi rušili stereotipe, ki se gradijo iz družine, vrtca, šole in delovnega mesta. »So dobri in slabi oglasi. Lahko se poudari pozitivne vrednote, naredi poklon mamam. Vendar se ne izpostavlja problemov niti ne rešuje sveta. Za oglasi je denar in želja po dobičku. Tako se ženske v oglasih, ki nagovarjajo moške, še vedno uporablja izključno kot seks simbol in okras. Mešata se nasilje in dominanca moških nad punčkasto lepimi ženskami, ki izžarevajo le seks, seks, seks. Takih reklam je še vedno veliko, bojim se, da vse več.«
Razgradnja družbenih, skupnih institucij
Novembra je evropski parlament sprejel dokument, ki bo zahteval (če ga bo ratificiralo dovolj članic EU), da države zagotovijo, da imajo podjetja, ki kotirajo na borzi, v upravnih organih do leta 2020 vsaj 40 odstotkov žensk. »Kvote so lahko dobrodošlo orodje, a do česa nas ti partikularni ukrepi pripeljejo?« vpraša Anita Tolić, članica Inštituta za delavske študije in Iniciative za demokratični socializem. »Do tega, da imamo vse več žensk pripuščenih na odločevalske funkcije, pozablja pa se, da to ne rešuje širšega družbenoekonomskega problema. Materialni in dejanski pogoji za večino žensk se s tem ne izboljšajo. Ženskega vprašanja ne smemo obravnavati ločeno, kajti gre za družbeno vprašanje. Podobno, kot je treba iskati poti za izboljšanje položaja vseh podrejenih družbenih skupin, od istospolno usmerjenih, manjšin do migrantov. Manjka nam prevpraševanje kapitalističnega okvira, ki determinira tudi delovanje žensk na najvišjih funkcijah. Ni pomembno, ali je kapitalist moškega ali ženskega spola. Pomemben je sistem, ki se premika po svojih tirnicah, izključno v smeri dobička.«
Ta smer prinaša razpad sistema družbenih storitev in institucij. Varčevanje in privatizacija pomenita, da so vrtci vse dražji in slabše dostopni, služijo le še vzgojni, ne pa varstveni funkciji, podobno velja za domove za starejše. »To pomeni, da ženska spet vse bolj prevzema skrbstveno vlogo, v kateri je odvisna od moškega, ki služi denar, ali pa je potisnjena na socialni rob. Vse to so strukturni mehanizmi, ki tečejo prek političnih ukrepov in socialnih politik. Vse skupaj nas peha v institucionalni patriarhat. Priče smo hudi regresiji. Vse pridobitve iz preteklosti se sistematično ruši,« razlaga mlada sociologinja. »Preseganje institucionalnega patriarhata je le prvi korak. Temu sledi še družbeni, ki je trdovratnejši. Potrebujemo emancipatorno vzgojo in izobraževanje, boj pa je neskončen. A prvi pogoj so materialni in institucionalni pogoji ter okviri, ki bi omogočili enakopravnost in možnost dostojnega preživetja vsem. Kapitalizem teh ne zagotavlja, ampak jih le ruši in spodkopava.«
Zaradi varčevanja in zahteve, da se ponudnike hrane v šolah izbira izključno glede na ceno, je močno omajan tudi najbolj temeljni pogoj za uspešno učenje: poln želodec ob uravnoteženi prehrani. Docentka na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Uršula Lipovec Čebron izpostavi prav to kot del drsenja v daljno preteklost, ko govori o položaju žensk. Newageevska obsesija z zdravim življenjem in državna politika varčevanja se zmešata v fantastično nazadnjaški družbeni obrat. »Dogaja se pogospodinjenje žensk. To se kaže na vseh področjih in v izjemnih razsežnostih. Zaradi želje in diktata po tem, da bi jedli vse bolj domačo in zdravo hrano, se denimo vse več žensk ukvarja s kuho veliko več časa, kot so se s tem ukvarjale naše mame. Skrb za hrano se s pleč šol, vrtcev in menz, kjer naj bi pripravljali kakovostne obroke, prenaša v privatno sfero, na individualno gospodinjo. Hkrati se zaradi vse manj delovnih mest v družbi zavedno ali nezavedno spodbuja trend pogospodinjenja. Gre za hudo tragičen obrat, za skokovito nazadovanje. Vračamo se v situacijo, ki so jo živele naše prababice.«
Sourednica knjige Zgodbe izbrisanih prebivalcev in avtorica študij o izbrisanih in migrantih opozori, kako so celo raziskovalci izbrisa najprej spregledali tihi boj žensk. »Osredotočali smo se na aktivno vlogo izbrisanih, predvsem moških, ki so se odločili za javni, politični boj proti storilcem kršitev, državi in odgovornim institucijam. Oni so poudarjali makrorazsežnosti izbrisa. Ženske pa so izbris opisovale skozi posledice v vsakdanjih odnosih in družinskem življenju. Njihov boj se je odvijal na mikroravni vsakodnevnih praks upora, skozi solidarnostne mreže podpore in pomoči, delovanja v soseski. To ne velja le za izbrisane, kajti aktivnost in političnost žensk na ravni vsakodnevnih praks in solidarnostnih dejanj je izjemna, a nevidna. Pogosto se srečujem z mamami samohranilkami, ki so ostale brez vsakršnih javnih institucij podpore. Prisiljene so iznajti nove prakse solidarnosti. Zgodila se jim je marginalizacija in izolacija, a so izjemno uspešne pri oblikovanju novih preživetvenih, nevidnih strategij,« razlaga doktorica antropologije.
Prepričana je, da je najpomembnejši nauk feminizma zavedanje, ki je vselej obstajalo med feministkami in feministi: boja za pravice žensk ni brez boja za pravice drugih marginaliziranih skupin in skupnosti. Enakopravnost je pravica le v množini.
