Ni mi všeč. Verjetno zato, ker jo jemljem dobesedno. Alpsko smučanje mi pomeni možnost izkusiti prvinske radosti, ki sem jih užival kot otrok. In to v smislu mirnega početja in ponosa.
Prvinske radosti ste lahko v preteklih tednih izkusili večkrat. Vas je zadnji uspeh presenetil?Ni me presenetil. Konfiguracija terena v Hinterstodru je bila primerna za veleslalomiste. Smukaške izkušnje so na določenih delih prišle prav, a tisti, ki jim bolj ustreza drsenje, niso imeli veliko možnosti. Pogled na vrh kaže, da so bili v ospredju vsestranski smučarji, ne specialisti za hitre discipline. S tega stališča sem še ponosnejši na superveleslalomski uspeh.
Superveleslalomske postavitve se zelo razlikujejo. Ene bolj ustrezajo specialistom za hitre discipline, med katere sodite tudi vi, druge tehničarjem. Kako jih doživljate?Moj pogled na postavitve in konfiguracije terenov je takšen, da imajo vse proge na različnih koncih sveta vse elemente: strmine, ravnine, skoke, grbine. Moj cilj je, da se znajdem na vsaki progi. Na misel mi ne pride, da bi za kakšno postavitev rekel, da mi ne ustreza, saj bi se v tem primeru vnaprej predal.
Potemtakem je mogoče sklepati, da nimate »bolezni« številnih alpskih smučarjev, ki se imenuje vremenski tip?Ne, kje pa! Tudi v dežju dam vse od sebe.
Največja dosedanja uspeha ste dosegli pri 24 letih. Torej letih, ko so nase opozorili tudi velikani hitrih disciplin.Če pogledamo povprečje, je res, da sem opozoril nase v letih kot številni drugi največji zvezdniki, kot so Maier, Walchhofer, Svindal, Alphand. Po drugi strani so nekateri alpski smučarji, kot so Feuz, Janka in Franz, nase opozorili že prej. Zase rad pravim, da zorim. Pogled na moje uvrstitve kaže odstopanja. Teh mora biti čim manj. Je pa res, da sta mi dali dve enajsti mesti v Južni Koreji, ki sem ju dosegel takoj po stopničkah v Garmischu, lepo potrditev, da sem na pravi poti. Sem tip človeka, ki vselej skuša ostati na trdih tleh, ne pa poleteti ob kakšnem uspehu.
Starostna meja najboljših športnikov se dviguje. Še posebno v hitrih disciplinah, v katerih se številni smučarji razvijejo v vrhunske tekmovalce okoli tridesetega leta. Bržčas se zavedate, da so pred vami najlepša tekmovalna leta?Se zavedam. Starostno povprečje v smuku je med 29 in 30 leti. Prvi pogoj je zdravje. Brez njega ni napredka. Le zdrav se lahko razvijaš in pridobivaš izkušnje. V zadnjih tednih sem se prepričal, kako pomembne so izkušnje. Ko sem v Garmischu prvič stal na zmagovalnih stopničkah, je bilo zame vse novo. Ko sem ponovil uspeh v Hinterstodru, sem se že bolje znašel. Vse skupaj mi je vzelo manj energije.
Ste čestitali Marcelu Hirscherju na zmagovalnem odru in mu rekli: »Dobrodošel za menoj?«Takšnega smisla za humor pa še nimam.
Vas je Hirscher kaj ogovoril?On me pa je. Iskreno mi je čestital in dejal, naj uživam.
Hirscher ima številne serviserje, trenerje in spremljevalno ekipo. Ste se kdaj vprašali, koliko lažje bi vam bilo, če bi prihajali iz večje reprezentance?Avstrijci imajo vse, kar si želijo. Kljub temu razen Hirscherja nimajo uspehov, kot bi si jih želeli. Vprašaš se, zakaj je tako. Moje mnenje je, da s tem, kar imamo mi, bolj ceniš vsako minuto dobrega treninga. Vsako progo, ki jo odpelješ. Vsak trening, ki ga sploh dobiš. Takšne stvari znaš izkoristiti bolje kot alpski smučar, ki ima od 100 dni na snegu 95 odstotkov na treningih trdo podlago in dobre pogoje.
Kako sodelujeta z glavnim trenerjem za hitre discipline Petrom Penom?Odlično se razumeva. Privoščil bi mu, da bi pri svojem poslu mirneje shajal. Obremenjevati se mora s stvarmi, kot so birokracija, finance, prevozi s kombiji in še in še. Lahko bi tarnal, se pritoževal in iskal izgovore. A v tem primeru ne bi naredil ničesar. Raje se umaknem v svoj svet in grem po svoji poti. Ne želim si nobenega luksuza.
Verjamete, da bo po uspehih slovenska reprezentanca kaj okrepljena?Bolj upam, kot verjamem. Že v preteklosti so bili uspehi, bila je Tina Maze, pa je bilo pri nas vsako leto slabše.
Z uspehi vam raste prepoznavnost. Kako se soočate z njo?Imam kakšno sponzorsko ponudbo več in precej več telefonskih klicev. Trenutno sem prejel ponudbo za napis na glavi, ki sem ga v preteklih letih zelo iskal, saj nihče ni prišel k meni. V takšnih primerih prepoznavnost pomaga. S temi stvarmi se bom bolj ukvarjal po sezoni, saj me zdaj čakajo še tekme svetovnega pokala, na katerih imam svoje cilje.
Na olimpijskih igrah zaradi poškodbe še niste tekmovali. Vas sanje kdaj popeljejo na Olimp?Takšne sanje ima vsak otrok, ki si sebe predstavlja kot olimpijskega zmagovalca. V tem ni nič narobe. Zakaj ne bi sanjal in skušal nekoč poplačati vsega truda, ki ga vlagam v šport.
So bili prelomni trenutki vaše kariere, ko ste izpustili zadnjo olimpijsko sezono in postali oče?Naj bo poškodba še tako nadležna, je pri meni najboljša stvar, ki se mi je zgodila. Takrat sem začel zoreti, drugače razmišljati. Dojel sem, da življenje ni le alpsko smučanje. Postavil sem se na noge in dobil še sina. Poleg tega sem začel resneje delati s psihologi in iskati bistvo, zakaj sploh smučam.
Čutite kot oče kakšno posebno tekmovalno odgovornost?Ne. Razmišljam pa drugače. Ko na kakšnem treningu začutim trenutek, da bi bilo treba preveč tvegati, se zadržim. Pred rojstvom sina bi se odzval drugače. Zdaj se zavedam, da z enim treningom ne bom ničesar pridobil.
Ukvarjate se s športom, v katerem je lahko ena sama napaka usodna za vso sezono, morda vse življenje. Se tega zavedate?Zavedam se predvsem dejstva, da se ukvarjam s športom, v katerem je potrebna maksimalna koncentracija. Strah je prisoten na vsakem smukaškem in superveleslalomskem startu. S psihologinjo Tino Jeromen sva sestavila program, ki mi ustreza. Omogoča mi, da se znam pripraviti tako pred samo tekmo kot na njej. Skušam zmanjšati raven strahu in treme. Večkrat sem ponosen nase, ko grem prek tega.
Se vas dotaknejo številne hude poškodbe v alpskem smučanju, ki segajo do najboljših tekmovalcev na svetu?Vsekakor me stisnejo. Športnik nehote pomisli nase. Takšne stvari si želim odmisliti, kar ni lahko. Ko vidiš, kaj se dogaja drugim, moraš biti res močan, da se ne ustrašiš.
