Nočem reči, da so moji kolegi in kolegice seksistke/seksisti, sploh ne, stvar je po mojem veliko bolj zapletena: ljudje dejansko ne vidijo. Da bi diskriminacijo, če ni namalana s črno na belo, če ni drastična kot obrezovanje klitorisa, sploh videl, moraš trenirati oko, moraš znati »brati« svet pod običajnim videzom. To je kot Rorschachov test, ali vidiš le packo ali vidiš človeka s sekiro. Da bi videl, ne le gledal, je treba pogledati drugače, premisliti temeljiteje, potujiti tisto, česar si tako vajen, da o tem ne razmišljaš več, treba je zamenjati perspektivo: kaj bi rekla ista skupina ljudi, če bi bile namesto osmih obetavnih moških same ženske? Kaj je zdaj to, same babe? Šele skozi tako spremenjen pogled postane osmih krasnih, mladih moških v nebo vpijoč dokaz odsotnosti drugega spola, drugih barv kože, vsiljena monolitnost, ki še vedno obvladuje vse odločujoče položaje praktično po vsem svetu. Če tega ne vidimo, to vsiljeno prevlado ponotranjimo do te mere, da se nam zdi normalna, s svojim (nezavednim, nereflektiranim) izborom pa jo konstruiramo tam, kjer je ni več (saj je v Frobesu ni bilo).
Ta trenutek uzrtja je vedno zanimiv, če se zgodi posamezniku, skupini ali celi skupnosti. Ko so v ZDA po izbruhu nezadovoljstva temnopoltih ob nominacijah za oskarje objavili ne le fotografijo vseh nominirancev za nagrade (vsi beli, večina moški), ampak tudi sliko odločevalcev o nagradah in odločevalcev o odločevalcih o nagradah (pri čemer so se vsi ti beli moški odrekli tudi eni sami dekorativni beli ženski, ki včasih služi za alibi enakosti spolov), so ljudje nenadoma zares »uzrli«, o čem temnopolti v ZDA govorijo (že kakšnih tristo let). Šele te slike so »razkrile« nekaj, kar je bilo ves čas tu. In bo, tudi ko bodo temnopolti moški dosegli enakost: temnopolte ženske bodo še vedno ostale zunaj. Ljudje hkrati vemo in ne vemo. In najbolj čudno je, da to potlačimo tako tisti, ki imamo od tega korist (beli), kot oni, ki smo diskriminirani (ženske, temnopolti, geji…). Kajti ni se treba slepiti, za diskriminacijo skrbimo tudi diskriminirani: tudi ženske vzgajajo bodoče šoviniste, tudi temnopolti vzgajajo bodoče rasiste. Zgolj dejstvo, da smo del diskriminirane skupine, nas še ne naredi nujno bolj prosvetljenih. Patriarhat počiva tudi v ženskem krilu.
Ta točka spregleda je odlično prikazana v z oskarjem nagrajenem filmu V žarišču, tista slepota urednika, odličnega, zavzetega urednika časopisa Boston Globe, ki, medtem ko kljub vsem pritiskom pripravlja največje razkritje o pedofiliji v Cerkvi, v kopanju po preteklosti storilcev in sostorilcev, duhovnikov, škofov, odvetnikov, policije naleti – na samega sebe. Na dejstvo, da je imel tudi on ključne podatke o posilstvih na mizi že pred sedemnajstimi leti. Da jih ni uzrl v njihovem resničnem pomenu, ni jih pravilno ovrednotil, napačno je presodil njihove implikacije in razsežnosti ali pa se je morda v gnusu tudi majčkeno obrnil stran. Edini je bil, ki bi lahko že tedaj razkril strašljivo dogajanje, ki se je izkazalo za globalno in ki je kasneje pretreslo ves svet in končno tudi Vatikan, ki je do tedaj skrival zločince. Preprečil bi lahko na tisoče novih žrtev, a v tistem Rorschachovem testu ni videl posiljenega otroka. In ni ukrenil nič, zadevo je dal v predal in pozabil nanjo. Ta urednik, ta lik, to smo mi vsi, novinarji, ki iz dneva v dan (so)kreiramo realnost, bolj ali manj zavzeti, bolj ali manj resnicoljubni, bolj ali manj sposobni razbirati resnico, ne le tiste med vrsticami, ampak tudi ono, ki bije v oči, a je ne vidimo. A ne le novinarji, vsi ljudje se nenehno soočamo z diametralno nasprotnima težnjama: pomesti neprijetno resnico pod preprogo, ne »videti«, potrpeti zaradi blagega miru, »modro« umolkniti ali pa dregniti, dvigniti pokrov, postaviti pod vprašaj, obveljati za nadležneža, radikalca, tvegati mirni spanec, ugled, »mir« v družini, službi, družbi.
