Denimo: ste strasten oboževalec premoga. Neke noči vas prebudi tisti dobro znani erotični srh in veste, da morate nekaj storiti. Naslednje jutro se pražnje oblečete in odidete v Termoelektrarno Šoštanj 6, s šopkom, kot se šika za gospoda vaših let, pokleknete na njen prag in jo zaprosite za roko. Seveda niste kak gej, niste zasnubili Zavoda za pokojninsko zavarovanje, četudi vam je tudi zelo simpatičen, ker vam že štirideset let redno pošilja penzijo. A red mora biti, z njim ne bi šli v posteljo za noben denar. Mene je ta Šiškova interpretacija povsem obsedla. In ker sem, jasno, heteroseksualna, a hkrati po poročanju »pravih« medijev ateistična anarhonacikomunistična islamofilka, sem danes ponoči sklenila, da takoj prihodnji ponedeljek, ko bo zakon začel veljati, izkoristim možnost, ki jo ta prinaša, in dahnem da tistemu, ki me je zasnubil pred skoraj tridesetimi leti, s katerim preživljam večino časa, ki me hrani, oblači, pelje na dopuste in izlete, ljubi in sovraži (in jaz njega takisto). Dnevniku, d. d., dahnem ta »da«, prva, da me ne prehiti kakšna kolegica, mlajša, čednejša ali, bog ne daj, kakšen kolega z nenaravnimi nagnjenji. Bogata poroka, spodobna družina: ata, mama in nedvomno bo tudi otrok, le da bo šele ultrazvok pokazal, ali bo oseba, po mamici, ali pravna oseba, po očku. Ker za otroke gre, jasno.
Tako je torej tukaj v tem zaplotju gospa, ki reklamira svojo Češpljo, blodila o pedofiliji in zoofiliji, nekdo drug o tem, kako premalo da je istospolnih, pa spet o kiklcah za fantke, pa o »praznih moških prsih«, s katerimi geji ne bodo mogli podojiti dečice in torej ne morejo biti starši. Ker je seveda obče znano, da hetero očetje od prazgodovine naprej pridno dojijo svoje otroke in nimajo kocin na prsih, le ničvredne matere pa izgubijo mleko in dojenčkom ponujajo stekleničko. Skratka, en tak zbir cirkusantov, kjer je manjkala samo še ženska s sedem metrov dolgim vratom, ki jo ima vsak dober cirkus, in bi imela nedvomno tudi kaj tehtnega povedati, ne o zakonu, saj o njem sploh niso govorili, ampak o svojih mokrih fantazmah, ki jim jih ta zakon sproža. Program pač, s katerim je gospa Biziljeva ugodila nekemu drugemu zakonu, zakonu Gospodarja.
Prihodnost otrok, to je stava, ki ji ni mogoče oporekati, seveda ne. Za otroke gre. To je humanistični, politični, socialni in ekološki klic par excellence. Vse se steka vanje, tudi takšna oddaja, ta obupna golida neinteligence, nevednosti, zavajanja, manipuliranja in hudobne ozkosrčnosti, ki žali temeljni čut za pošteno, razumno, demokratično. V otroke se stekajo revščina, sovraštvo, vojne in onesnaženje. Vse v imenu dobrih namenov, ki nas vozijo v pekel.
A otroci dobivajo tudi dobre stvari, napredek, več svoboščin, več enakosti, več obetov boljše prihodnosti. Za otroke gre je prelepo geslo, da bi ga pohabili v tisto, kar v tej trenutni rabi skriva v sebi: da gre za njihove otroke, samo za njihove, ne naše, ne gejevske, ne lezbične, gre zgolj za njihove otroke. Le njih bi zaščitili pred pošastjo, imenovano enakost, ki ogroža njihove nazore o svoji večvrednosti. In to za ceno trpljenja naših otrok, ki bodo morali v taki nestrpni družbi živeti, in za strašno ceno diskriminiranja »nedojenih« otrok.
A ta pošast, pošast človekovih pravic ima to čudno srečo, da ji je zmaga zagotovljena. Ne le tokrat in tukaj, na tem referendumu, v tem absurdnem boju zoper pravice manjšine, ki nikomur ne škodujejo. Zmaga ji je namenjena zgodovinsko, neizbežno. Vsi veliki emancipatorični projekti so šli po istem trnju: upori sužnjev, upori tlačanov, delavcev, boj za rasno enakopravnost, za enakost spolov, za pravice verskih in etničnih manjšin, spolne usmerjenosti. Vedno so nasprotniki izumljali slaboumne protiargumente. Ti boji so trajali stoletja in v resnici še trajajo, svet je še poln sužnjev, izkoriščanih delavcev, rasnega diskriminiranja, zatiranja žensk in manjšin. To ni nikoli do konca dobljen boj, ker se družbe spreminjajo tudi na slabše, ker spet zavladajo ideje o večvrednosti, ker si večina spet vzame pravico, da zatira manjšino.
A zmaga teh bojev je nedvomna, srednji vek je minil, človekove pravice postajajo samoumevne, pravni red v razvitih državah neenakost pred zakonom prepoveduje, s tem pa razgalja manipulativno relativizacijo, kjer naj bi bila celo diskriminacija »legitimno mnenje«, svoboda govora itn. Ne. So zgodbe, kjer je nekaj prav in nekaj ni. Tu ne gre za levico ali desnico. Gre za to, da ni prav, kar škoduje človeku, svobodi, enakosti, miru, sožitju. Pika.
