Ženska mreža Hrvaške, organizatorica demonstracij, se je odzvala na napoved hrvaškega ustavnega sodišča, da bo preučilo, ali je zakon o zdravstvenih ukrepih za uresničevanje pravice do svobodnega rojstva otrok iz leta 1978 skladen z ustavo. Na tak način je US našlo »elegantno«, na videz zgolj nevtralno legalistično pot do možne prepovedi splava. In manj eleganten način demonstriranja, kako tudi na Hrvaškem ustavno sodišče, tako kot v večini vzhodnoevropskih držav, vključno s Slovenijo, vse bolj odkrito služi vse bolj nazadnjaški državni politiki v tesni povezavi s Katoliško cerkvijo. Ustavno sodišče je v teh državah postalo ultimativno orodje, zadnja, neprizivna instanca, zakonodajni bog, ki ga oblast in Cerkev uporabljata za demontažo sekularne države, človekovih pravic, svobode medijev itn. Hrvaški primer je krasen primer te zlorabe po vseh elementih, tudi zato, ker je potencialno povsem slovenski.
Za ustavno presojo se je predsednica ustavnega sodišča Jasna Omejec namreč odločila na podlagi pobude, ki jo je pred štiriindvajsetimi leti, torej daaaavnega leta 1991 podalo Hrvaško gibanje za življenje in družino; takrat so se tudi pri nas začele pobude za prepoved splava. Po hrvaškem zakonu mora US pobude obravnavati najkasneje v enem letu, kar pomeni, da je Omejčeva (bog pomagaj, nomen est omen) kršila zakon. In to v imenu odpravljanja sodnih zaostankov! Preučitev je naročila v trenutku, ko je US v nepopolni sestavi, dvema sodnikoma pa se mandat izteka ta teden. Počemu torej ta naglica, saj prihajajoča desna vlada gotovo ne bo imela težav s takšno »rešitvijo« vprašanja abortusa, ki ga skupaj s KC že leta satanizira, enako kot se ni bati, da nova sestava US ne bi bila dosledna kopija ideologije na oblasti?
Resnično vprašanje tega preverjanja pa daleč presega problem splava, gre za to, kako uporabiti sekularno pravo tako, da bi iz njega izcimili zaželen rezultat, namreč dokaz za obstoj boga. Šele ta pravni/znanstveni dokaz bi namreč potrdil družbeno relevantnost katoliškega mnenja o splavu.
Hrvaška ustava je namreč sekularna in zagotavlja enakost spolov in nediskriminacijo, zakon o pravici do svobodnega rojstva otrok pa je, kot poudarja Ženska mreža Hrvaške, skladen z odredbami konvencije Združenih narodov o ukinitvi vseh oblik diskriminacije žensk, pa tudi z resolucijo Sveta Evrope o ženskah in veri. Toda Hrvaška je podpisala tudi sporazum s Svetim sedežem, in nanj bi se, svarijo poznavalci, ustavni sodniki lahko oprli pri presoji zakona. Vprašanje, ali bodo pretehtale odločbe konvencije ZN in resolucije SE ali pa sporazum z Vatikanom, je torej vprašanje sekularne ali religiozne prevlade v državi. Ravno zato Ženska mreža zahteva tudi preučitev skladnosti ustave z vatikanskim sporazumom. Odločitev o splavu bo torej splavila eno ali drugo opcijo.
Sodnik Radolović, ki mu je bila dodeljena ocena ustavnosti zakona, ni prvi, ki se ga je lotil, nekaj poskusov je bilo že v preteklosti, in kot v podobnih primerih (spolna vzgoja v šolah) je tudi on za mnenje zaprosil ne le predstavnike različnih strok, ampak tudi Katoliško bogoslovno fakulteto, moralne teologe itn. Kaj to pomeni? Kaj pravzaprav ustavni sodnik proučuje? Osebne in družbene razloge za prekinitev nosečnosti, medicinsko plat posega in spremljajoča tveganja, oceno posledic splava ali njegove prepovedi ali pač verske dogme? Je Hrvaška teokracija?
Bati se je, da bo v tem boju spet, kot tolikokrat, izgubila ženska. Ne tista idealna, ki vedno naredi vse prav, predvsem in v prvi vrsti prav izbere moškega, pravega, krepostnega moškega, takega, ki bo vzdržen vse do poročne noči in potem vse življenje, z izjemo še ene ali dveh noči, zato da bo družina dosegla idealno število štiri, zakonca pa bosta dosledno upoštevala božjo prepoved onanije, kontracepcije in splava. Ta idealna ženska in njen idealni mož bosta resda do temelja frustrirana (ali pa bosta, seveda, mojstra hipokrizije), a bosta ponosna na svojo trdno vero. Izgubila pa bo tista druga ženska, živa, med živimi ljudmi, v resničnem svetu, ki ni preprost kot katekizem, ki bo sama, tistega jutra, dojela, da se je zgodilo, česar si nihče ni želel, da je prepuščena sebi, svoji samoti in svoji psihološki in socialni stiski, da je tista, ki se mora odločiti, ker je tista, ki bo nosila posledice, vse življenje. Tej ženski verska ideologija odvzema vse, kar uspešno zmanjšuje število splavov in kar bi jo lahko rešilo strašne odločitve za odhod h kakšni mazački: spolna vzgoja v šolah, znanje o reprodukciji, o prenosljivih spolnih boleznih, o kontracepciji in o možnosti varnega splava v okrilju uradne medicine.
In za to gre v tej zadevi, vedno in povsod: za manjše zlo, za ustavljanje novega ciklusa nesrečnih zvez, ki porajajo nesrečne otroke, nesrečnih socialnih okoliščin, ki porajajo novo revščino, za katero se ne država ne Cerkev ne zmenita, novih psiholoških stisk, ki porajajo novo nasilje. In mrtvih žensk tam nekje v skrivnih kotih ilegale. In ne pozabiti: o čem je nameraval govoriti Primc na knjižnem sejmu? O abortusu.
