Napovedi kažejo, da naj bi leta 2050 kar 70 odstotkov prebivalcev po vsem svetu živelo v mestih. Ob tem se postavlja vprašanje, kdo bo sploh še prideloval hrano. Se bo kmetijstvo razvijalo tudi v mestih?
Dr. Jože Podgoršek, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano, tega ne pričakuje. »Mestna arhitektura ne predvideva tržne pridelave hrane v mestih, saj daje pri zelenih površinah prednost parkom in urbanističnim rešitvam za polepšanje mestnih jeder. Zagotovo so izjema manjše samooskrbne površine (vrtičkarstvo), ki so sicer pomemben vir hrane za posameznike, nikakor pa ne za oskrbo vsega mesta,« je pojasnil Podgoršek.
Pridelava hrane bo vezana na podeželje
Pridelava hrane po njegovem v mesta ne sodi niti zaradi onesnaženosti. »Pogled na velemesta je velikokrat skrb zbujajoč, saj se dušijo v onesnaženem zraku zaradi prometa in industrije. Četudi ta onesnažila praviloma ne povzročajo akutnih težav, pa dolgoročno zastrupljajo zemljo, ki bi jo potencialno lahko uporabili za pridelavo hrane. Zato si upam trditi, da bi bila pridelava hrane v mestih problematična tudi z vidika zagotavljanja varnosti hrane za potrošnike. Z veliko verjetnostjo ocenjujem, da bo pridelava hrane tudi v prihodnje vezana predvsem na podeželje, pridelano hrano pa bomo morali prek različnih logističnih povezav pripeljati do končnih potrošnikov,« napoveduje prehranski varuh.
Glede nevarnosti, da bo hrane zmanjkalo, Podgoršek poudarja, da se s sodobnimi tehnološkimi pristopi in novimi sortami poljščin, vrtnin, sadja in drugih rastlin ter pasem živali učinkovitost pridelave hrane izboljšuje. Zato je prepričan, da bomo lahko vsaj v razvitejših državah, kjer število prebivalcev upada, pridelali dovolj hrane za zagotavljanje prehranske varnosti. »Veliko bolj negotova je prehranska varnost v nerazvitem svetu in na območjih z omejenimi možnostmi za kmetovanje, kar še poslabšujejo podnebne spremembe (velike poplave, širjenje puščav, spreminjanje svetovnega podnebja...). V teh delih sveta bo žal z veliko verjetnostjo vladala lakota, saj tam hrane že zdaj primanjkuje, število prebivalcev pa raste. Le modrost svetovnih voditeljev bo morda zmanjšala število lačnih ob presežkih hrane v razvitem svetu in oskrbi s hrano manj razvitega sveta,« meni Podgoršek. Boji se tudi, da nas bodo v lakoto pahnila politična dogajanja v svetu. »Reke beguncev in zapiranje meja so že dovolj jasno sporočilo, da si je treba prizadevati za večjo prehransko varnost.«
Proti pridelavi gensko spremenjene hrane
Jože Podgoršek gensko spremenjeni hrani kljub temu ni naklonjen, saj gre po njegovem za neobičajne kombinacije beljakovin, ki jih naše telo ni vajeno, zato bi se lahko marsikateri organizem nanje odzval z alergijo. »Evropska in slovenska zakonodaja za zdaj še preprečujeta gojenje gensko spremenjenih organizmov, ne pa tudi njihovega uživanja, saj lahko pri nas kupimo gensko spremenjeno hrano, zlasti sojo in izdelke iz nje, uvoženo iz tujine. Upam, da bo tudi v prihodnje prevladovala hrana, pridelana s pomočjo tistih rastlin in živali, ki smo jih izboljševali s klasičnimi žlahtniteljskimi metodami in na katere se je imelo naše telo čas navaditi. Torej, upam in želim si, da nas razmere ne bodo prisilile v pridelavo gensko spremenjene hrane,« poudarja varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano.
Je prihodnost v lokalno pridelani hrani? Dr. Podgoršek poudarja, da je trg s hrano praviloma usmerjen v oskrbo lokalnega prebivalstva in da je naš organizem navajen na hrano iz lokalnega okolja. Dodaja, da se liberalizacija trga s hrano in uživanje hrane s povsem drugih pridelovalnih območij (na primer kitajski česen, egiptovski krompir…) vse bolj kažeta kot problematična usmeritev tudi z vidika zdravja potrošnikov. Medicinska stroka sumi, da so zato tudi v Sloveniji v porastu alergije pri otrocih.
