Včasih je bil lahko en sam človek strokovnjak za številna področja, saj je bilo znanje na posameznem od njih veliko ožje, kot je danes. Skozi čas so se informacije kopičile. Razumeti poskušamo čim bolj kompleksne operacije, pridobivati vedno nove podatke... Z vsem želimo biti na tekočem, pri tem pa pozabljamo na to, kar se dogaja tukaj in zdaj.
Že sedaj se soočamo z mnogimi težavami pri komuniciranju in s pomanjkanjem družbenih veščin. Postajamo vse bolj otopeli in vseeno nam je za sočloveka. Vse bolj smo sebični in skrbimo le za svoje dobro. Postavljamo ograje: na mejah, v svojih glavah, v svojih srcih. Bo v prihodnosti izginil tudi majhen kanček občutka za sočloveka, ki ga še imamo? Se bomo v svetu, v katerem bo vse več komunikacije potekalo prek tehnologije, v katerem bo vse manj pristnih človeških stikov in izražanja čustev, sploh še znali pogovarjati?
Nekoč se je svet spreminjal skozi stoletja, danes se spreminja skozi desetletja in celo leta. Hiter napredek ustvarja vse večje razdalje med generacijami; mnogi starejši se počutijo neželeni in odrinjeni. In navsezadnje: če bo računalnik zamenjal šolske zvezke, ali bomo sploh še znali pisati na list papirja? Jezik se spreminja, predvsem pa poenostavlja. Bomo nekoč vsi ljudje uporabljali enoten, nadvse enostaven jezik, ki ga bomo zgolj zapisovali na naše tehnološke pripomočke? Z izginjanjem jezikov pa bodo umirale kulture, izginjala bo raznolikost, ki nas bogati.
Napredek tehnologije nam olajšuje življenje, nam odpira poti do novih odkritij in spoznanj. A za srečo je potrebno mnogo več. Potreben je nasmeh, ki ogreje, sanje, ki opogumljajo, beseda, ki bogati... Danes. In leta 2100.
