Na vprašanje, zakaj se je odločil, da bo postal igralec, je odgovoril, da si ne predstavlja, da bi počel kaj drugega. Na odru lahko združuje stvari, ki ga zanimajo: ples, gib, petje, igro... Dodal je, da se mora igralec nenehno spraševati o smislu igranja, nikoli se ne sme prepustiti udobju. Tudi ko zgradi vlogo, mora iskati načine, da jo še izboljša.
Misliš, da lahko kot igralec spreminjaš svet?Mislim, da ga lahko spreminjaš kot človek. Ne glede na to, kaj si.
To je teorija, kaj pa praksa?Pomembne so že malenkosti: pridržati vrata, pokloniti kompliment... Na tak način ljudem polepšaš dneve. Največji problem se mi zdi apatičnost ljudi. Kot igralec imaš možnost, da z vlogo nastaviš družbi, posamezniku zrcalo.
Kako vidiš odnos družbe do gledališča zdaj in v prihodnosti?Odnos družbe do gledališča je slab. Velja za zaprašen medij, a je vse prej kot to. Problem je, da ljudje ne zahajajo v gledališče. S pojavom spleta in s hitrim načinom življenja je to izgubilo svojo moč. A gledališče bo preživelo. S predstavami, ki jih vztrajno ustvarjamo, se krepi kreativnost, odpirajo se horizonti.
Problem je, da nekateri res kakovostni igralci niso medijsko prepoznavni, njihovi dosežki niso vsem na očeh in zato se denarja vanje ne vlaga. Ko spraviš umetnika v eksistenčno krizo, je ustvarjanje težavno. Slovenci imamo slab, celo porazen odnos do umetniških poklicev. Umetnik ne želi vile, bazena, štirih avtomobilov, gre samo za normalno dostojno življenje.
Kaj bo torej v prihodnosti, če je že zdaj odnos ljudi do umetnosti takšen?Težko je napovedati, kaj bo, mislim pa, da tako ne more iti več naprej. Pred 30 leti je bila zlata doba, igralci po vsem Balkanu so bili povezani. Ne znam povedati, kako navdušeno govorijo o tistih časih. Ampak umetniški poklic je maraton in upam, da se bodo stvari spremenile.
Kakšen bo po tvojem mnenju položaj umetnika v družbi v prihodnje?Umetnik živi s časom, zato je težko reči, kaj bo z njim v prihodnje, saj se odziva na trenutno družbeno stanje.
Bo šla umetnost v multimedijske vode?Teater je neulovljiva tvorba, sledi času. Gledališče bo vedno odraz bistva posameznika, ukvarja se s smislom in nosi človeško jedro. Drame bodo vedno govorile o nerešljivih vprašanjih. Vprašanje je samo, na kakšen način bo to prikazano.
Ves čas bomo torej iskali smisel?Ja. Velik problem sedanjosti, ki se bo vlekel tudi v prihodnost, je, da ne znamo in si ne dovolimo več sanjariti, ne znamo biti sami s sabo. Gledališče pa to zahteva in zdi se mi, da je za današnje generacije to težko.
Kaj narediti? Zdi se mi, da se vse le še stopnjuje.Posameznik mora ozavestiti svoje vrednote. Izgubljamo to, kar umetnosti daje smisel. Zadošča nam aplikacija, da vemo vse o svetu. Ampak od tega imamo zgolj polno glavo informacij, za katere sploh ne vemo, v kolikšni meri, če sploh, so resnične. Če izgine vprašanje, kako doseči človeka, torej vprašanje, s katerim se ukvarja gledališče, je umetnost nepotrebna. To se ne sme zgoditi.
Torej je vloga človeka, da se sprašuje, in gledališča, da človeka motivira za to?Ja. Tudi na akademiji velikokrat slišimo, da je pomembna pot in ne cilj. Nekdo gleda predstavo, razmišlja o tem dan, dva... Četudi nato stvar zbledi, ni bilo brez smisla. Nekje v njem se je usedlo in ko ga življenje pripelje do določene situacije, ki ni nujno identična tisti na odru, je veliko bolj pripravljen in odprt.
