Že od malih nog so me učili, da je športno življenje edino pravo in da je rekreacija nepogrešljiv del zdravega življenja. Vse lepo in prav, dokler se ne zaveš, da k temu spada tudi pregled nad rezultati, trud, da greš vsakič hitreje, postavljanje vedno višjih ciljev… Ves ta pritisk, ki ga svet rekreativnega športa izvaja name, me pripravi do tega, da sočustvujem s poklicnimi športniki, ampak kaj hočemo, oni so se za tako življenje odločili sami... Logično je, da se oni ženejo za čim boljšimi rezultati, toda da se mi, rekreativci, med seboj primerjamo in tekmujemo, je precej nesmiselno. Namen rekreacije vendar ni doseganje rezultatov, ampak sprostitev ob gibanju.
Kljub temu nas skoraj vsi mediji obsipavajo z nasveti, kako priti do boljših rezultatov, in nam postavljajo nerealistične cilje. Prav tako se že v osnovnih šolah začne preverjanje naših športnih sposobnosti in njihovo ocenjevanje. Po navadi ne srečaš otroka, ki bi bil prisiljen hoditi v glasbeno šolo kljub pomanjkanju talenta, v športu pa je to kar pogosto. In vse to, na čelu z željo, da bi bili podobni našim športnim idolom, spodbuja tekmovalnost, ki v primeru rekreativnega športa ni zaželena. Na vsakem tekmovanju je namreč nekdo najpočasnejši ali pa zadnji izbran v ekipo. Kakor da ni že dovolj drugih dejavnikov, ki poglabljajo razlike med nami. Táko štetje nepomembnih rezultatov prav tako močno vpliva na človeka in njegovo ljubezen do rekreacije, lahko ga celo prižene do tega, da jo opusti ali zasovraži.
Nekje na poti proti odraslosti se nam dejstvo, da je rekreacija nekaj dobrega, zasidra tako globoko v podzavest, da postane eden od kriterijev za izbiro dobrega partnerja, sopotnika… V nas očitno še vedno tli želja, da bi dosegli ideal renesančnega človeka. In nič ni narobe s to željo, da bi vsi mišičasti in razgledani na čarobni preprogi znanja odleteli v prihodnost, vendar moramo sprejeti dejstvo, da je doseganje športnih rezultatov, tako kot denimo glasba, nekaj, za kar si nadarjen ali pač ne. Kaj ko bi se enkrat za spremembo nehali meriti po rezultatih in se z njimi obremenjevati ter to prepustili le najboljšim? Z izjemo tistih nekaj prevcev si lahko privoščimo, da pozabimo na rezultate in se ne oziramo ne na tempo ne na čas.
