Največjo omejitev predstavlja pomanjkanje ženskih športnih društev. Večina športnih društev, ki so si kot cilj zadala popularizacijo »ženskih različic« športov, je razmeroma mladih. V nogometu denimo ženski klubi profesionalno nastopajo šele od leta 1992. V hokeju smo žensko reprezentanco dobili šele leta 2000, kar je pozno v primerjavi z denimo Nemčijo in Francijo. Poleg pomanjkanja in neizkušenosti klubov pomeni problem tudi zastarela in neprimerna infrastruktura, ki se ne more primerjati s tisto, v kateri potekajo tekmovanja moških ekip.
Če primerjamo trenutno prvi moštvi v slovenski moški in ženski nogometni ligi, je razlika očitna že na prvi pogled: člani ljubljanske NK Olimpija igrajo na stadionu Stožice, članice ŽNK Teleing P. Beltinci pa v leta 1959 zgrajenem športnem parku Beltinci, ki že več let ni bil deležen večje prenove in sprejme le 4000 gledalcev. Infrastruktura se sicer obnavlja, s čimer se izboljšujejo tudi razmere za organizacijo dogodkov. Letos so končali prenovo skakalnice na Ljubnem, s čimer so skakalke dobile ustrezno infrastrukturo za trening in organizacijo tekem, a ta kljub temu ni na enaki ravni kot v Planici, kjer skačejo moški.
Pomanjkanje zanimanja za ženske športe izvira iz prepričanja, ki se je ohranilo skozi leta, in sicer, da so ženske telesno šibkejše od moških, kar naj bi se posledično kazalo tudi v športu. Zmotno mišljenje ustvarja predsodke, ki škodijo razvoju in prezentaciji športa. Čeprav večina vidi šport kot domeno testosterona in se ne zanima za ženske športe, ker menijo, da so manj zanimivi, ravno ti velikokrat ponudijo izredno zanimive tekme. Primer tega je brez dvoma lansko svetovno prvenstvo v ženskem nogometu v Kanadi, ki je postreglo z veliko zanimivejšim, bolj napetim koncem prvenstva kakor moško svetovno prvenstvo leta 2014. Čeprav so tuji mediji izdatno poročali o njem, v Sloveniji očitno ni bilo zanimanja zanj, saj na nobeni slovenski televiziji ni bilo mogoče gledati niti prenosov niti posnetkov tekem. Prvenstvo je vzbudilo kanček zanimanja slovenskih medijev le po koncu, ko so Američanke v razburljivem finalu premagale Japonke z rezultatom 5:2. A malo medijskega zanimanja ni le pri nogometu. Očitno je, da Slovenci od ženskih športov spremljamo le zimske športe, gimnastiko, tenis, odbojko in včasih rokomet, a vendar tudi te manj kakor moške.
Večje zanimanje za moške različice športa se kaže tudi pri ceni vstopnic. Če si ponovno pogledamo trenutno zelo aktualne smučarske skoke, lahko opazimo bistveno razliko med vstopnicami za skoke v Planici in na Ljubnem, kjer je vstopnica za odrasle za glavni dogodek 8 evrov, v Planici pa od 23 pa vse do 55 evrov. Razliko v ceni lahko pripišemo manjšemu zanimanju za ženske športe, zaradi česar kasneje postanejo tudi manj dobičkonosni, prinašajo manj financ za razvoj športa. Za moške športnike gre bistveno več denarja, prejemajo bistveno več sredstev od sponzorjev in različnih promocij. Tudi denar za osvojitve pokalov je na strani moških. Za primer: Američanke so za osvojeni svetovni pokal v nogometu prejšnje leto dobile dva milijona dolarjev, Nemci, ki so leto prej osvojili prvenstvo v Braziliji, pa 35 milijonov.
Opazimo lahko torej, da je zaradi »falocentričnosti« športa in zgodovinskega razvoja ženskega športa pri nas danes bistveno več pozornosti ter financ namenjenih moškim športom. Mnoge športnice so na to problematiko že velikokrat opozorile, med drugim Lindsey Vonn, ki meni, da je kot smučarka enakovredna smučarjem, ter bi si želela z njimi tekmovati. Enakovrednost ni odvisna le od športnic, ampak tudi od nas, gledalcev in navijačev, saj bi se morali tudi mi boriti za emancipacijo žensk na tem področju javne sfere. Slovenski športni navdušenci bi morali pokazati še več zanimanja za skoke na Ljubnem, več zanimanja za rokometašice, ženski nogomet, ženski tenis ter vse druge športe, saj to ni dobro le za razvoj teh ženskih variant športa, ampak tudi za šport kot celoto. S tem lahko namreč naredimo korak naprej k zmanjšanju diskriminacije v športu.
