Šola je že za povprečnega dijaka dokaj naporna, zato so večurni treningi skoraj vsak dan precejšen zalogaj. Pa vendar mnogim vse to uspeva, saj je veliko odvisno od ambicij. Šolski sistem športnikom ponuja nekaj olajšav. Športnik lahko na začetku šolskega leta zaprosi za status perspektivnega ali vrhunskega športnika. Za pridobitev statusa vrhunskega športnika mora dijak izpolnjevati določene pogoje, kot je registracija pri Olimpijskem komiteju Slovenije oziroma dokazilo o vrhunskem dosežku mednarodne vrednosti. Status jim omogoča predvsem napovedano ustno spraševanje in prilagojene datume pisnih testov. Na nekaterih fakultetah se študentom športnikom prav tako podeljuje status glede na uspešnost. Če študent dosega mednarodne dosežke, pridobi status A, če pa tekmuje le na državni ravni, pridobi status B. Vsem se s pridobitvijo statusa zmanjša obvezna prisotnost na predavanjih oziroma vajah in po dogovoru lahko izpit opravljajo ob predhodno dogovorjenem datumu. Status športnika pa se na vsaki stopnji šolanja lahko ukine, če športnik ne opravlja dolžnosti, ki jih ima do šole oziroma športnega kluba.
Večina vrhunskih športnikov poudarja, da sta za usklajevanje šole in športa potrebna velika samodisciplina in organiziranost. Odvisno je tudi, koliko sta sama šola in njen kolektiv pripravljen mlademu športniku pomagati. S profesorji pa niso povezani le športniki, temveč tudi njihovi trenerji. Boštjan Lekan, trener mladinske biatlonske reprezentance, je povedal: »Vsak mesec sem v stiku s profesorji po elektronski pošti. Enkrat na pol leta se osebno udeležim pogovora v šoli. Če športnik ni dober, vesten in nima odnosa do opreme, tudi v šoli ni nič z njim.«
Včasih sprotno opravljanje šolskih obveznosti zaradi narave športa ni mogoče, v tem primeru se šola in športnik dogovorita za opravljanje šolskih obveznosti po tekmovalnem obdobju. Mladi športniki so tako pravzaprav prisiljeni, da šolo jemljejo resno. Ne le zaradi trenerjev in staršev. Večina se jih prav dobro zaveda, da se izobražujejo predvsem zase in za svojo prihodnost.
Pritisk šole pogosto povzroča športnikom negativen stres, ki jih pri delu ovira, starši pa lahko pripomorejo k uspehu mladih športnikov. Mladi si v življenju pogosto premislijo o ciljih in željah, zato je pomoč pri usmerjanju njihovega življenja – seveda do neke mere – zelo pomembna.
Starši – podpora ali nadloga?
Večina športnikov vidi svoje starše kot motivacijo in podporo. Problem nastane pri starših, ki poskušajo v svojem otroku uresničiti lastne želje. Športnik lahko ta pritisk sprejme kot samoumeven in želje staršev vzame za svoje. Na vsaki tekmi lahko opazimo starše, ki preglasijo trenerja, dajejo napotke, se vmešavajo in so skoraj soigralci na igrišču. Športniki takšnih staršev velikokrat prekinejo športno pot, takoj ko se osvobodijo starševske nadoblasti, saj je biti vrhunski športnik brez ljubezni do športa in notranje motivacije tako rekoč nemogoče. Kajti vrhunski šport zahteva od športnika veliko odrekanja in žrtvovanja, tega pa brez strasti do športa ni mogoče narediti. Pomembno je, da športnikov uspeh ni le produkt pritiska staršev. Tako kot nam je zaupal tudi Boštjan Lekan: »To razčistimo čisto na začetku sezone, na spomladanskem razgovoru. Tudi če so starši pripeljali tekmovalca do sem, imajo sicer pravico, da se vmešavajo, ampak prek mene in ne prek športnika.« S tem tudi trenerji poskušajo krotiti preveč zagnane starše in prevzamejo del stresa. Ko pa so starši le motivacija, je vse lažje. Pri starših bi bilo primerneje, če rečemo, da povzročajo le manjši, pozitiven pritisk. Zaradi pričakovanj se športnik čuti dolžnega nekaj doseči, staršev ne želi razočarati, saj ve, da so tudi oni vložili svoj trud, čas in denar. Ko športniki govorijo o svojem uspehu, se največkrat zahvaljujejo prav svojim staršem. Dandanes je za uspeh v športu – še posebno če gre za manj znan, manj razširjen šport – potrebne veliko finančne pomoči (treningi, oprema, prevozi na tekme…), ki jo omogočajo prav starši.
Slab izhod v sili
Pritisk okolice lahko športnika pripelje do roba. V strahu pred porazom ter izgubo moči in zagnanosti se nekateri zatečejo k prepovedanim snovem za vzdrževanje in povečanje sposobnosti, tako imenovanemu dopingu, ki je po mnenju mnogih postal kralj športa. Doping je prepovedana snov umetnega izvora, ki vpliva na fizično in psihično rast športnika ter njegove dosežke. Športnik hitro pridobi moč, energijo in eksplozivnost. Uporabo dopinga najpogosteje zasledimo na področju kolesarstva, atletike, plavanja, triatlona in nogometa. A doping uničuje zdravje športnika. Obstaja tveganje infarkta, nastanka strdkov, nastanka rakavih celic, pri večjem odmerku nastopi smrt. Da bi širjenje dopinga zmanjšali, se redno izvajajo kontrole. Doping pa ima veliko večji pomen kakor le športno izdajo. Pod vprašaj so postavljeni vsi športnikovi dosežki in njegovo trdo delo za uspeh. Največje razočaranje doleti navijače in oboževalce, kršitelj pa si le s težavo povrne ugled in spoštovanje. Slovenska atletinja Jolanda Čeplak je leta 2007 imela pozitiven test za eritropoetin (rastni hormon). Povedala je: »EPO in drugih prepovedanih sredstev nisem nikoli jemala. /.../ Verjemite mi, da nisem tako neumna in nevedna, da bi jemala prepovedane učinkovine.« A kljub trudu ni nikoli dokazala svoje nedolžnosti. Bila je suspendirana za dve leti, po vrnitvi v šport pa ni več dosegla omembe vrednih uspehov.
Ena glavnih težav vrhunskega športa je, da je večinoma narejen za gledalce in ne športnika. Kako naj torej od športnika pričakujemo, da ne bo šel predaleč, če smo ga sami potisnili do roba?
