V resnici je sploh ne dobimo v roke, saj bi bili z njo prenevarni, na smučeh pa bi se tako ali tako poškodovali. Že samo z opazovanjem treninga in priprav vidimo, koliko časa, volje in dela vloži vsak član reprezentance v svoj cilj – biti čim boljši na naslednji tekmi.
Ura odbije sedem in počasi je čas za vstajanje. Člani reprezentance nimajo po vojaško določene ure vstajanja, tako da si kakšen dan lahko privoščijo minuto ali dve daljši spanec. Pri mladincih je drugače: tu velja strožji red, zjutraj imajo obvezno gimnastiko, medtem ko si starejši jutranjo rutino oblikujejo sami. Po jutranjem ritualu je na vrsti zajtrk, ki ga hotelsko osebje prilagodi njihovim potrebam. Ker je zimsko obdobje sezona za viruse, v hotelu pa sta zimovala dva razreda osnovnošolcev, imajo biatlonci jedilnico ločeno od drugih gostov. Po zajtrku si privoščijo počitek – pa saj še niso nič naredili! – ki je zanje nujno potreben, saj morajo hrano dobro prebaviti. No, saj se tudi mi ne moremo gibati s polnim trebuhom. Vsak dan je nov začetek, zato vedno znova zjutraj snujejo svoj načrt za trening tistega dne.
Na poti na strelišče naletimo na Jakova Faka, ki se že ukvarja s svojimi smučmi. Za dober trening tekmovalci potrebujejo vrhunsko opremo, zato si športniki pred treningom dobro pripravijo smuči, na tekmah pa za to skrbijo vestni serviserji. Trener in pomočnik trenerja medtem pripravita strelišče: prineseta podlage za streljanje, pripravita tarče in namestita daljnoglede za spremljanje natančnosti zadetka. Kmalu na strelišče pridejo tudi biatlonci in se začnejo ogrevati – kar za nas ni videti preprosto, vemo pa, da dajejo vse od sebe. Z natančnim očesom jih spremljata trenerja, včasih pa se jim tudi pridružita pri teku, da jih lažje in sprotno opozarjata na napake. Treningi sicer potekajo skupno, a so prilagojeni vsakemu tekmovalcu posebej, tako da se lahko vsak posveča svoji ahilovi peti.
Ob pol enajstih je dopoldanski trening končan. Ker je prehrana za vrhunskega športnika zelo pomembna, mora najkasneje pol ure po treningu slediti kosilo, da si telo čim prej opomore. Zdaj si končno lahko vzamejo tudi nekaj časa zase. Tisti, ki se še šolajo, večino prostega časa porabijo za šolske obveznosti. Kot nam je povedal pomočnik trenerja biatlonske reprezentance Miha Podgornik, te šport prisili, da se bolje organiziraš in dobro izkoristiš prosti čas. Vendar včasih tudi to ni dovolj, zato morajo nekateri veliko nadoknaditi kasneje, ko imajo njihovi sošolci že počitnice. Nekateri pa si tudi med počitkom ne morejo iz glave izbiti biatlona, zato prosti čas izkoristijo za suhi strelski trening. V poštev pride tudi sproščanje ob filmih, serijah, glasbi ali knjigah.
Popoldne na hodnikih hotela na Pokljuki ponovno zaslišimo hrušč. Mimo nas se sprehodijo biatlonci na poti na popoldanski trening. Približno uro in pol potenja jih še čaka. Morda se vam zdijo tri ure in pol treninga na dan malo, vendar moramo k temu prišteti še priprave na trening, raztezanje in suho streljanje. Dolžina intenzivnega treninga je prilagojena dolžini tekme, zato ne bi imelo smisla, da trening traja mnogo dlje kot tekma sama. V mislih moramo imeti tudi to, da se treningi začnejo že poleti. Biatlonci takrat večinoma pridobivajo kondicijo, skozi sezono pa je njihova naloga, da svojo telesno pripravljenost vzdržujejo brez prevelikega naprezanja, ki ne bi bilo zanje prav nič koristno. Če razmišljate o tem, kako si boste zvečer privoščili sočen kebab in ga poplaknili z obilico piva, vam lahko povemo, da takega obroka biatlonci ne vidijo prav pogosto, zato si po popoldanskem treningu raje privoščijo zdrav obrok. Presenečeni smo bili nad informacijo, da je Andreja Mali veganka. Kljub temu da je spremenila jedilnik in se tudi na poti veliko ukvarja s prehrano, je to ni oviralo pri doseganju vrhunskih rezultatov. Lani je namreč dosegla osmo mesto na svetovnem prvenstvu.
Po večerji sta na vrsti počitek in analiza treninga, pri čemer se trener pogovori s tekmovalci in jih seznani z napredkom ali napakami, ki so jih morebiti naredili, nekateri pa še zadnjič povadijo streljanje ali se kako drugače pripravijo na naslednji trening. Po napornem dnevu si privoščijo zasluženi spanec. Za športnika je dobro, da spi osem ali devet ur, saj se tako telo lahko dodobra regenerira in spočije. Med spanjem se sprošča tudi rastni hormon somatotropin, ki je zelo pomemben za obnovo, saj stimulira rast tkiv v telesu.
En dan na žalost ne opiše najbolje življenje biatlonca in mogoče se vam celo zdi, da bi lahko bili na njihovem mestu. Pa ni vse tako rožnato, kot se zdi na prvi pogled. Športnik takšnega kova več kot 200 dni na leto preživi na pripravah in tekmovanjih doma in v tujini. Žan Petrinčič, član mladinske reprezentance, pravi, da najbolj pogreša prav domačo posteljo, saj jo je prisiljen menjati skoraj vsak teden. V zakup moramo vzeti tudi to, da biatlonci preživijo po več kot pol leta le z drugimi tekmovalci, s čimer so prikrajšani za druženje s prijatelji zunaj biatlona ali z družino. Vendar pravijo, da se med seboj zelo dobro razumejo. Pridejo tudi težki trenutki, a jih skupaj prebrodijo.
Zakaj pa bi sploh posvetili tako velik del svojega življenja treniranju biatlona na tako visoki ravni in se odrekli malim sladkobam življenja? »Najzanimiveje je, ko pridejo tekmovalci na zadnje streljanje in veš, da se lahko še vse spremeni. En strel te lahko popelje za deset mest naprej ali nazaj.« Tako je Miha Podgornik opisal čar biatlona in zakaj ga ta privlači. Pri športu sta še vedno najpomembnejši notranja motivacija in strast, ki te ženeta, da kljub naporom treniraš in postajaš vedno boljši.
