Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Naj po tokratni izvidnici v Stražo še kdo reče, da ne more biti vsak turistično zanimiv. Tokratna izvidnica iz Nikaragve je s svojo družino potrdila to v taki meri, da so posneli kar 600 fotografij. K temu uspehu je veliko pripomogla vsestranska gostoljubnost občinskega TIC, kulturnega doma in občine, kar v letošnjih zimskih izvidnicah ni bila ravno odlika večine občin, ki so jih obiskali izvidniki. Seveda je v Straži še marsikaj treba urediti, da bi ta občina lahko v večji meri ponudila svoje drugačnosti. Turizem v zidanicah je na slovensko turistično sceno vstopil bolj pri kletnih vratih, predvsem z dokaj strokovno nedodelanim modelom. Spet smo neko sicer dobro idejo začeli razvijati pri strehi namesto pri temelju. Zato ne preseneča, da ni bilo mogoče kupiti cvička in klobas ali celo salam, če že imajo v Straži tudi eno od slovenskih salamijad. A očitno se vse te salamijade organizirajo le zaradi podeljevanja diplom in priznanj, ki potem krasijo predsobe, dnevne sobe ali tako imenovane moške sobe ali »kujavnike« vrlih salamarjev, namesto da bi spodbujale vrhunsko izdelovanje in prodajo v omejenih serijah, tako kot lahko spoznavamo denimo v Avstriji ali Španiji in še kje. Izvidniška družina je pogrešala tudi spominke. A glej ga, zlomka, saj spominke v občini Straža že imajo! Morda se niti ne zavedajo, da so to prav njihove klobase, salame in cviček, torej ni treba nič novega ali celo »posebnega« izumljati! Le poskrbeti za ustrezno embalažo, seveda tudi certificirano tržno znamko in za prvo silo improviziramo prodajno mesto. V Trebnjem odlično razvijajo tržno znamko Dobrote Dolenjske. Že njeno ime pove, da so to izbrane kulinarične, vinarske in rokodelske mojstrovine Dolenjske, a kaj ko tudi na Dolenjskem ne znajo preseči občinskih in mikroregionalnih plotov in globoko modrujejo (tako kot v knjigi Frana Milčinskega), kako bi še nekaj drugega pogruntali tudi zunaj okvirov tistega dela Dolenjske, kjer se je znamka začela razvijati in žanje odlične rezultate. Tudi v zadnji letošnji zimski izvidnici izvidniki niso mogli pogledati v dve lokalni cerkvi, ki sta bili tako kot večina zidanic zaklenjeni. Pogrešali so tudi pletene štruce kruha ali pletenice, ki jih očitno pečejo le enkrat na leto za tekmovanje. Tudi takrat verjetno delijo diplome, namesto da bi podelili le diplomo tistemu, ki bi jih pekel vsak dan za turiste v Dolenjskih Toplicah in za kupce v bližnjem Novem mestu. A verjetno se nam tudi to ne izplača!
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Tuja izvidnika sta – razen gostoljubnosti – iz turistične ponudbe Straže odnesla en velik nič. Ne glede na prijaznost v TIC je nedopustno, da nista imela niti možnosti kupiti cviček. To je vendar najprepoznavnejši spominek Dolenjske! Blagovna znamka. Najbolj znani ambasador dolenjskega turizma. V Straži bi morali po zgledu Kostanjevice prodajati sadike trt, iz katerih se dela cviček, pa razne sladice in čaje. Doživela nista niti druženja z lokalci. Pravo doživetje Dolenjske je ravno družba domačinov v njihovih zidanicah in kevdrih, kot tu rečejo svojim kletem. Zasebni apartmaji so komajda senca doživetja nočitve v zidanici. Očitno se ta produkt v praksi ni prijel tako zelo, kot je obetal. Tu prav tako zelo šepajo oznake vinskih cest, ki v Sloveniji niso zaživele tako uspešno kot v sosednji Avstriji. Splošen občutek iz Dolenjske je, da turist vse prevečkrat naleti na zaprta vrata – cerkva, kleti in zidanic. Gostoljubnost za profesionalni turizem pač ni dovolj.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Znotraj občinskega spletnega mesta vsebinski lok ne razočara. Deloma tudi zato, ker je videz strani nepretenciozen, a hkrati lepo komunicira identiteto destinacije, predvsem skozi logotip. Objavljena vsebina pa pušča ogromno prostora za razvoj. Pohvalno je, da se spletni nastop osredotoča na prioritete. Slabost je, da je na občinskih in s tem uradniških spletnih straneh težko razvijati nadpovprečno aktivno digitalno platformo za trženje turistične ponudbe, zato pogrešamo veliko bolj aktivno izpostavljanje prenočišč, ključnih atrakcij, zanimivosti, izjav zaupanja turistov itd. Straža je na spletu precej aktivna, o čemer priča tudi mreža spletišč, na katerih so predstavljene različne asociacije, profili na družbenih omrežjih, dogodki. Pa tudi podporne brošure ne manjkajo. A pogrešamo več konsistentnosti pri vsebinah. Pa tudi z vidika uporabnikov, bralcev, turistov: še rigoroznejše upoštevanje pravil pisanja in objavljanja vsebin za splet bodo za ta spletni nastop naredili čudeže. Premalo je tudi vložene energije v interaktivne funkcionalnosti, informacijski tok za različne jezikovne verzije, multimedialno podporo, še bolj integrirane družbene vsebine in podobno. Ocena: dobro za občinsko spletno mesto in hkrati precej jasna skica in s tem izhodišče za zasnovo in upravljanje ambicioznega turističnega destinacijskega spletnega nastopa.
Vito Avguštin, Dnevnik
Seveda verjamemo, da so v Straži na Dolenjskem izjemno prijazni ljudje in dobro gostitelji, vendar se nekako ne moremo izogniti dvomu, ki ga je ob presenečenju nad prijaznostjo izrazila tudi Maura, ko je dejala: »Kot bi me pričakovali in vedeli, v kakšni vlogi prihajam v Stražo.« V vsakem primeru je pomembno, da je bila Maura z družino nad izletom navdušena, čeprav je treba reči, da ni prav lepo, če v Straži in okolici zaman iščeš, da bi kupil cviček, če telefoniraš Društvu vinogradnikov, v katerem je 150 članov, pa nihče ne dvigne telefonske slušalke, če nikjer ne dobiš pletenic, niti znamenitih klobas – razen seveda v gostilni. Res mora biti lepo tam v Straži, če mladi družini ni pokvarilo veselja niti dejstvo, da je bila zaprta cerkev sv. Jakoba in v njej križev pot italijanskega mojstra Davida Bertolda, pa tudi cerkev sv. Tomaža, ki slovi po treh zlatih oltarjih, in da zaradi slabih oznak še kar nekaj točk, ki so si jih želeli ogledati, niso našli. Nekoliko slabe volje so bili le, ker niso nikjer našli spominkov. Na koncu zato naloga za vas: seštejte vse te zamujene priložnosti in dobili boste kar zajeten kupček denarja, ki ga je simpatična mlada družina želela porabiti, pa ni šlo.
