Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Stari rek pravi, da papir prenese vse! Očitno tudi spletne strani prenesejo vse, če je o občini Gornji Petrovci zapisano, da »v zadnjih letih privablja turiste«. Ko sem prebral zapis o vtisih romunske izvidnice in tržaškega izvidnika, sem se zares vprašal, kako in s čim privabljajo turiste. Vtisi obeh gostov so bili namreč taki, da so odpirali več dvomov o gornji spletni trditvi. Kljub vsemu pa so bile nekatere vsebine kar dobre. Na prvem mestu gostoljubni in čudoviti domačini. Če nam že turistična »tehnologija« odpoveduje, rešujejo zadeve vsaj ljudje. To se je pokazalo tudi na področju prehrane, saj sta bila gosta nad to sestavino njunega potovanja najbolj navdušena. Najprej v eni najboljših gostiln nasploh v Sloveniji, namreč pri Rajhovih v Bakovcih, ki sicer ne sodi v občino Gornji Petrovci, a pri velikosti Slovenije in Prekmurja to sploh ni pomembno. Gostilna s svojo ponudbo odlično dokazuje, kako je treba interpretirati regionalno prehransko dediščino v razne sodobne izpeljave. Tudi v Viničariji so dokazali, da se z eno samo, sicer klasično jedjo goste lahko prepriča. Postregli so jima ocvrte piščančje krače in prekajena svinjska rebra. Skratka nekaj, kar je dokaj značilno za prehransko podobo tega dela Slovenije. Čeprav sta bila navdušena tudi nad ogromno palačinko s smetano, bi bilo z vidika kulinarične promocije Prekmurja primerneje, če bi okusila katero od prekmurskih pogač. Brezmejnost človeških okusov dokazuje tudi podatek, da je romunska izvidnica kupila več steklenic sladkega traminca, ki bi ga na primer avtor tega zapisa z veseljem takoj zamenjal za suhega(!). Vse drugo, kar sta izvidnika doživela, je manj razveseljivo. Naj bo to turistična tabla z napisi le v slovenskem jeziku, sedemsto let star kostanj, ki ga varuje pes, in vinska cesta, ki je nista našla. Našla nista niti spomenika, ki označuje mesto pristanka belgijskih znanstvenikov s toplozračnim balonom leta 1934. Morda pa sta še vedno nekje v zraku nad Prekmurjem in še nista pristala?
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Goričko je destinacija, ki stagnira zaradi nespretnega komuniciranja. Tako na spletu kot na terenu. Neatraktivna spletna stran občine Gornji Petrovci nikakor ne pritegne sodobnega gosta. Tu občina turizma ne razume prav dobro. Čuti se sladka slovenska samozadostnost, ki se kaže v odsotnosti TIC. V odsotnosti turističnih tabel v tujem jeziku. V fantomskih vinskih cestah, ki jih je treba iskati s povečevalnim steklom. Slepo odkrivanje turističnih znamenitosti je prvorazredni amaterizem. Premalo je prodajati zgolj prijaznost in lepo naravo. Hočemo zgodbe. Človeške zgodbe. Takšne, ki nas bodo pritegnile tako močno, da se bomo zaradi njih odpravili na pot. Ne samo v Gornjih Petrovcih, na celotnem Goričkem je treba dvigniti turizem z ravni kavarniških debat v nekaj trajnostnega. Če se ga bo izvajalo pravilno, je turizem lahko zagotovilo, da bo prihodnost tukajšnjih ljudi, njihovih otrok in potomcev lepa.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
So turistični spletni nastopi in so upravno-občinski spletni nastopi. In tokratni spletni nastop je takšen. V kontekstu spletnega mesta občine delujejo bore in slabo zasnovane vsebine okej, v kontekstu turističnega trženja v digitalnih omrežjih pač ne. Če želi destinacija sistematično razvijati svoje turistične kompetence in upravljati trženje v sodobnem okolju, bo treba povsem drugače definirati cilje in zasnovati izvedbo. Pri tokratnem pregledu digitalne pokrajine pa me je ponovno, kot tolikokrat v tem zimskem obdobju, spreletela misel, da nekaj v Sloveniji z organizacijo destinacij na terenu ne more biti v redu. Sicer čisto zanimiva destinacija, ki se jo da umestiti na zemljevid za trženje specifičnih nišnih produktov za specifične nišne segmente.
Vito Avguštin, Dnevnik
Če trezen človek pri belem dnevu ne najde vinske ceste, je nekaj hudo narobe. No, hudo je že, da mora tako vinsko cesto kot druge znamenitosti obiskovalec iskati. Če je poleg vsega gost še tujec in ne razume slovensko, gre pa itak za igro slepe kure, ki išče zrno. In zaključek – ni kaj dosti videti, v tem času pa sploh nič – je seveda več kot napačen. Lenarčičev mlin iz leta 1870, Pojbičev mlin in bučno olje, vodnjak Mrzli studenec in številne zgodbe, povezane z ledeno mrzlo vodo, od časov turških vpadov dalje, pa naprej muzej starih kmetijskih orodij, poznogotski cerkvici Sv. trojice in sv. Ane, v reportaži omenjen 700 let star kostanj in še mnogokaj je vredno ogleda. Pa kaj, če ni informacijskega centra oziroma če imajo informacijsko točko na občini odprto le med tednom – zadostuje že velika tabla, postavljena v središču naselja z vrisanimi znamenitostmi, ki si jih velja ogledati, poleg tega pa bi za prvo silo obiskovalec potreboval le še nekaj usmerjevalnih tabel. Tako pa kljub značilno gostoljubnim in prijaznim domačinom ostaja čuden priokus zamujenih priložnosti in izgubljenega dneva.
