Maura Vabič, doma iz Nikaragve, je v zadnji Dnevnikovi izvidnici odigrala vlogo izvidnice in na zvedav potep v občino Straža na Dolenjskem povabila še moža Dejana in njuni hčeri, šestletno Samantho in štiriletno Vanesso. Družina, ki živi v Šentilju na meji z Avstrijo, je bila resnično začudena nad prijaznostjo zaposlenih v tamkajšnjem kulturnem domu in občini, kjer domuje turistični informativni center. »Kot da bi me pričakovali in vedeli, v kakšni vlogi prihajam v Stražo. Na občini Maribor česa takega niti pomotoma ne doživiš! Očitno so Dolenjci prijazni, srčni in gostoljubni ljudje, saj se je na našem izvidniškem izletu prijaznost stopnjevala na vsakem koraku,« pripoveduje Maura in nam kaže fotografije, ki sta jih posnela z Dejanom med obiskom Straže. Kar 600 vseh skupaj!

Domov brez cvička

Uslužbenka Karmen v TIC je bila zelo ustrežljiva, Mauri so podarili tudi knjižico o kraju topline, zelenja in modrine – Straži na Dolenjskem, zemljevid, prospekte. Družini je razkrila marsikaj zanimivega, od zgodovine kraja, umetniških, športnorekreacijskih, razvedrilnih in drugih prireditev do tega, da živi največji jamski vretenčar na svetu človeška ribica v podzemnem zaledju nekaterih kraških izvirov ob Krki, tudi v Vavti vasi. Smola, da ravno med obiskom družine Vabič ni bilo na programu nobene prireditve. A to jih ni zmotilo, saj so ves čas posvetili raziskovanju za njih neznanega kraja z okolico. Presenečeni so bili, da je bilo to območje naseljeno že v starejši kameni dobi, torej že pred 5000 leti, o čemer priča toliko let stara kamnita sekira. Skozi Stražo, kjer so danes vinogradi z zidanicami, je bila v rimskih časih speljana cesta. »Vse to in še več nam je povedala gospa Karmen,« pravi Maura. Zgodba z zidanicami, kjer lahko prenočiš, uživaš počitnice ali pa samo degustiraš znamenite domače klobase in cviček, se Mauri in Dejanu ni izšla. »Na nobeno, ki bi bila odprta, nismo naleteli. Mogoče bi se morali prej napovedati. Saj veste, kaj je rekel vaš pesnik Tone Pavček – cviček ni za maše, a vedno paše. Pokusiti sva ga hotela v zidanici, tistega pravega, domačega. Tudi kupiti sva ga hotela, a to preprosto ni bilo mogoče. Lahko bi ga v trgovini, a zakaj, če lahko to storim tudi v Šentilju. Celo klicala sem nekoga iz tamkajšnjega Društva vinogradnikov, menda jih je kar 150, vse zaman. Do domačega cvička nisva prišla. Enako je bilo s pletenicami, nikjer je nisva mogla kupiti. Pa prav v Straži enkrat na letno prirejajo tekmovanje in ocenjevanje pletenic in vem, da so pogoste zmagovalke te kulinarične dobrote prav žene njihovega turističnega društva,« malce razočarana pripoveduje Maura. Niti njihove domače klobase se ni dalo nikjer pokusiti, niti kupiti, razen v gostilni, pa slovijo po Straški salamijadi! »Čudno se mi je zdelo, da nikjer nismo videli živine, le pri eni hiši dva ponija. Ali delajo salame iz uvoženega mesa?« Kljub vsemu je družina jedla slastne klobase, Maura in Dejan pa sta pila tudi odličen cviček. V gostilnah Pri Mari, »kjer postrežejo tudi s pečenim jagenjčkom«, in Pod smrekco, ki slovi po ribjih jedeh. »Gostoljubni gostilničarji so ponosni na krasotico Krko, bogato z ribami: mreno, podustom, krapom, klenom, rdečeperko, somom, sulcem in še več jih menda živi v Krki. Tako nam je povedal lastnik gostilne Pod smerkco. In kako lepa je Krka s svojimi kaskadami in zelenimi tolmuni. Res občudovanja vredno! Poleti se bova z Dejanom vrnila v Stražo na rafting, morda pa prideva že maja, ko bodo imeli evropsko prvenstvo v raftingu. Tudi na ta dogodek naju je spomnila gospa Karmen.«

Prihodnjič peš po vinogradniški poti

V Vavti vasi si je družina želela ogledati cerkev sv. Jakoba in njen križev pot italijanskega mojstra Davida Bertolda. Vendar so bila vrata cerkve zaklenjena , enako je bilo na gričku v Straži z vrati cerkve sv. Tomaža, ki slovi po treh zlatih oltarjih iz 17. in 18. stoletja. Pa še kaj jim je ostalo, da si ogledajo na prihodnjem obisku, med drugim Dularjev mlin in kužno znamenje, do katerega jim z avtomobilom ni uspelo priti. Kot tudi ne do marsikatere zidanice. »Prihodnjič jo bo treba mahniti peš po vinogradniški poti. Upava, da bodo do takrat postavili vidne oznake tudi spodaj v Straži, ki jih ni ali pa smo jih mi spregledali,« priporočata Maura in Dejan. Nedopustno pa se jima je zdelo: »Nikjer nismo mogli kupiti niti enega samega spominka. V tako lepem kraju s krasotico Krko! Kupili smo lahko vsaj razglednico – kot spominek za spomin.« Družina je prespala nekaj kilometrov iz Straže, v zasebnem apartmaju pri Dolenjskih Toplicah. Zakaj ne v Straži? »Ko sem predhodno iskala prenočišče, se mi je to pri Dolenjskih Toplicah zdelo najprimernejše. Bili smo zadovoljni.«