Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Kaj takega pa še ne! Namreč, da so vtisi dveh izvidnic, ruske in slovenske, tako zelo različni. Težko bi rekel, da sta imela slovenska izvidnika več sreče in morda tudi iznajdljivosti od treh ruskih izvidnikov, ki so imeli težave že s spletnimi stranmi Mislinje; te so »le v slovenskem jeziku in vizualno prav nič privlačne«. Slovenskima izvidnikoma so spletne strani pomagale s številnimi podatki. Prepričan sem, da če bi imeli ruski izvidniki na voljo prevod, jim ne bi bilo treba zapuščati Mislinje in oditi v Vitanje. Predvsem pa ne spraševati lokalnega gostinca, ki ni bil ravno podkovan o kulturni dediščini lokalnega okolja in je v smehu navajal zelo neresne podatke, češ »da imajo nekaj klasičnih cerkva (kaj je s izrazom 'klasičnih' mislil, bi bilo zares zelo zanimivo izvedeti!), celo dve žagi, skakalnico, ponosni pa so tudi na Hudo luknjo«… Zelo različna so bila tudi doživetja Zoisovega parka, kjer slovenska izvidnika navajata veličastna drevesa, stara okoli 250 let, ruski izvidniki pa so ta park doživeli kot »nekaj kvadratnih metrov veliko jaso, z nekaj drevesi in klopco«. Da so se ruski izvidniki dokaj hitro preusmerili v Vitanje, morda niti ne preseneča, če upoštevamo zelo slabe izkušnje z iskanjem prenočišča oziroma komunikacije z jeznim lastnikom lokalnega gostišča, ki ravno ne more biti vzorec za lokalno gostoljubnost. Prav zanimivo je, kaj vse posameznike pri nas lahko razjezi! Zelo pohvalno je bilo gostoljubno reagiranje »direktorice pisarne« na občini, kjer so tudi prostori turističnega društva. Vendar ga je hitro podrla s predlaganjem lokalov, kjer bi ruski izvidniki lahko nekaj lokalnega pojedli. Na prvem mestu jim je svetovala krajevno picerijo, kar dokazuje, da tudi sama tja najraje zahaja, tako kot so ji očitno ljube malice v gostišču Jožko. Končno jim je predlagala tudi gostilno Repolusk, kjer pa so bili ruski izvidniki navdušeni nad postrežbo jedi. K različnim vrstam mesa so jim postregli še z značilnim koroškim kruhovim hrenom, ki je ena od posebnosti koroške kulinarike. Tudi slovenska izvidnika sta glede kulinarike doživela prijetno, lahko bi rekel skoraj inovativno rešitev, saj sta v piceriji (!) Vagon pokusila sladico z zanimivim imenom, in sicer sladki šveler. Slednji izraz pomeni železniški prag. Kakšna sta okus in oblika (podatek, da je sestavljena kot železniška proga, seveda pove premalo) te sladice, žal ne izvemo, zato je tudi onemogočeno njeno komentiranje. Ruski izvidniki so iskali tudi podatke (tudi na morebitnih plakatih, ki jih niso opazili) o morebitnem pustnem karnevalu ali povorki, slovenska izvidnika pa sta imela srečo in sta ga dejansko doživela. Res je čudna ta Slovenija, čeprav se nekateri tolažijo, da so morda včasih tudi turisti!
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Na spletni strani občine je zapisano, da turizem »glede na izjemne naravne danosti, bogato kulturno in naravno dediščino predstavlja enega pomembnih razvojnih potencialov občine Mislinja«. Draga občinska gospoda, sodeč po izkušnjah s terena vam ne verjamem. Preveč stvari je prepuščenih naključju in prijaznosti domačinov. Če obiščete spletno stran, dobite občutek, da je mislinjski turizem zelo povprečen in neprivlačen. Stran obiskovalca ne premami, da bi se sem odpravil »na lepše«. Neprofesionalno je, da za turizem skrbi zgolj lokalno turistično društvo. In glede na samo slovensko različico spletne strani tu očitno sploh ne računajo na tuje goste. Jeza gospodarja v gostišču Jožko je nedopustna. Halo?! Povsem normalno je, da turisti želijo, da se jim nalije čistega vina, kar zadeva vse vrste stroškov. Huda luknja bi morala biti bolje izkoriščena, ne pa da smo obiskovalci obremenjeni z vnaprejšnjim naročanjem glede obiska. To je preživeto in glede na naš način življenja se nikomur ne da vnaprej načrtovati še obiska lokalnih znamenitosti na popoldanskem izletu. Utopično pa je tudi v času digitalne dobe turiste po informacije usmerjati v TIC v Slovenj Gradec. Žal se v Mislinji preveč računa na domačijskost in obisk slovenskih gostov, premalo ambiciozno pa na tuje obiskovalce.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Spletni nastop turistične destinacije Mislinja je na neki način deklaracija o pomenu turizma za občino. Glede na zapisano bo turizem deležen investicij in upravljalske pozornosti. Z vidika spletnega nastopa je trenutna spletna prisotnost bolj nekakšen elektronski arhiv deklaracij, strokovnih zapisov o posameznih znamenitostih in zbirka e-dokumentov, ki vsak zase povedo veliko zanimivosti, a je vendarle celotna zadeva precej odtujena od uporabnikov, kaj šele od sodobnega turističnega nastopa destinacije. Bolj v realnem turizmu živeč je spletni nastop turističnega društva, a tudi na tej spletni strani bo turist osiromašen marsikakšne spodbude, ideje, predstave in imaginarija, ko gre za ponudbo tokratne destinacije. Ne le jezikovne različice, temveč digitalna osmišljenost vsebin in informacij, ki morajo biti vpete v uporabniške navade in potrebe sodobnih turistov, je tisto, kar bo v prvem stavku zapisane spletne predstavitve turistične usmeritve Mislinje realiziralo vizijo. Tako po vsebini kot po storitvah.
Vito Avguštin, Dnevnik
No, pa imamo tudi konkreten dokaz, kaj in koliko pomenijo turistom spletne strani, če so zgolj v slovenskem jeziku: slovenski obiskovalci Mislinje so si lahko ogledali ponudbo, znamenitosti, značilnosti in zanimivosti ter so imeli polne roke dela, da so vsaj nekaj od ponujenega videli, doživeli in okusili, ruski gostje pa so ostali brez osnovnih informacij, poleg tega pa so imeli še izredno smolo pri kontaktih, saj so doživeli za te konce Slovenije prav nenavadno neprijazno bližnje srečanje v iskanju prenočišča, pa tudi domačine, ki ne poznajo kraja ali ne vedo, kaj je pri njih sploh zanimivega. Ker so jim vsi tudi omenjali Vitanje, ni čudno, da so se res odpravili v ta kraj; mogoče bi bilo smotrno predlagati, da bi Vitanjčani del sredstev, namenjenih za promocijo turizma, nakazali kar v Mislinjo, saj tam obiskovalce, ki pridejo k njim z denarjem v žepu, pošiljajo zapravljat evre v sosednjo občino.
