Presenečen sem bil tudi sam. Prepričan sem bil, da bom nadoknadil dva kazenska kroga več, a se mi ni izšlo. Če pogledam iz širšega zornega kota, to ni bilo slabo. To me je samo razdražilo. Ne razdraži me to, da me je Miha premagal, ampak vsakič, ko me kdor koli premaga. Miha je šele drugi, ki me je od leta 2009 premagal na tekmah v Sloveniji. To je uspelo le še Janezu Mariču lani pred svetovnim prvenstvom.
Znani ste po tem, da ste zelo tekmovalni in nasprotnikom ne bi prepustili niti zmage pri igrici človek ne jezi se. Ste vzeli to tekmo preveč lahkotno?Prvih pet kilometrov sem si zaradi vadbenega ciklusa zastavil ritem na anaerobnem pragu in že ujel Miha, zadnjih 2,5 kilometra pa sem imel v načrtu, da letim na polno, kot bo to na tekmi. Okoli 50 sekund sem nadoknadil, zmanjkalo pa je pol sekunde. Če bi prej vstal z odeje na strelišču, bi jo pridobil. Imel sem nekaj primerjav s treninga s češko reprezentanco. Po mojih občutkih gre torej tekaška pripravljenost na bolje. Ko se akumulira še počitek, mislim, da bo. Trasa mi je všeč, treba je razmišljati, torej k stvari pristopiti z glavo. Tam sem že zmagal. Ljubko prizorišče.
Ste specialist za velike tekme. Vedno ste na največjih tekmah iztisnili največ.Tudi tokrat sem posebno motiviran. Če ne bi bil, bi tekmoval za deseta mesta. Ali za zmago v slovenskem pokalu. Tudi zato mi je razplet pokljuške tekme všeč. Da me razdraži. Svetovno prvenstvo ima nekaj svojih zakonitosti. To že dobro vem. Nisem prvič v tej situaciji. Jasno mi je tudi, v kakšnih okoliščinah grem na Holmenkollen. Sem napet. Sam pri sebi sem govoril, če prinesem kolajno s svetovnega prvenstva, bo to eden največjih podvigov v biatlonu na splošno. Če po taki sezoni, kot je moja, kdo osvoji kolajno, potem lahko tako rečemo.
Koliko terapij antibiotikov ste imeli od novembra, ko so se začele tekme?Toliko se je že govorilo o mojem zdravju to zimo, da mi je kar nerodno povedati. Ko se spomnim na fantastično lansko sezono, ko sem bil zdrav. Le eno tekmo sem izpustil. Zdravje je polovica najpomembnejšega, kar počnemo. No, če preštejem terapije, jih je bilo do začetka februarja že pet. Če dodam še tisto zaradi želodca po virusni okužbi na zadnjih pripravah na Pokljuki, je bilo terapij z antibiotiki že šest. Športniki, ki so se zdravili z antibiotiki, verjetno vedo, kaj prinaša ta terapija.
Med stranskimi učinki terapije z antibiotiki je tudi lažni dober občutek, ki zelo vara glede moči in hitrosti. Ali je s tem povezan tudi vaša nestabilna tekaška forma?Res je. Že decembra so bila ogromna nihanja. Bile so tekme, ko sem letel, in tekme kot na Pokljuki, ko ni šlo nikamor. Podobno je bilo tudi v Oestersundu in Hochfilznu. Telo se je očitno borilo po svoje, glava je vedno želela hitreje. Stres je zagotovo naredil svoje.
Ste se preveč obremenjevali z visokimi ambicijami?Ne. Tega pritiska sem vajen, sicer ne bi dosegel vsega, kar sem. Na splošno je bilo stresno leto. Veliko pritiska zaradi brezzveznih neumnosti. Vse se je očitno poznalo na mojem zdravju. Že tako šibko telo se je zaradi terapij in zahtevnih treningov še prej zlomilo. Upam, da bo dobro vsaj naprej. Zelo sem previden pri vsem, a je cel kup situacij, ki se jim ne morem izogniti.
Na treningu v Antholzu smo srečali kralja biatlona Bjoerndalna in v skrbi za zdravje se ni ozrl na želje male navijačice, čeprav bi mu to vzelo le nekaj sekund.Tudi sam sem zelo velikokrat v takih situacijah, ko pridejo želje simpatizerjev navzkriž z mojimi osnovnimi interesi, kot je izveden trening ali skrb za zdravje. A nisem tak, da bi zavračal ljudi, čeprav bi nemara moral kdaj glasneje izraziti pravila. Tudi potovanja prinašajo povečana tveganja. Mi tokrat bivamo v hotelu, ki je od Holmenkollna oddaljen 20 minut vožnje. Bolje bi bilo biti v hotelu tik ob smučini. To so za marsikoga malenkosti, a na koncu štejejo. Še posebno pri zdravju. Ko smo v vrhunski formi in so uspehi, je vse super, vse dobro, vse preprosto, vse enostavno. Ko se zaplete, šele spoznamo, koliko različnih dejavnikov vpliva.
