Da največ nominacij še ne prinese nujno največ oskarjev, najbrž ni kakšno pravilo ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti (Academy of Motion Pictures Arts and Sciences), je pa nekaj, kar v zadnjih letih postaja dejstvo. Le da se letos to ni pokazalo v tako radikalni obliki kot pred leti, ko je Spielbergov Lincoln, ki je imel dvanajst nominacij, dobil samo oskarja za glavno moško vlogo. Tokrat je imel toliko nominacij Povratnik, ta pa je osvojil tri oskarje: za najboljšo režijo (Alejandro Gonzalez Iñàrritu), za najboljšo moško vlogo (Leonardo DiCaprio) in za najboljšo fotografijo (Emmanuel Lubezki).
Za DiCapria je to prvi oskar (»Končno!« vzklikajo mediji), za režiserja Iñàrrituja pa že drugi, in to zaporedoma, kar je edinstveno v zgodovini te nagrade (lani ga je dobil za Birdmana, obenem dobitnika oskarja za najboljši film), medtem ko je Emmanuel Lubezki, sicer Mehičan tako kot Iñàrritu, postal prvi direktor fotografije s tremi zaporednimi oskarji (Gravitacija, Birdman, Povratnik).
Največ oskarjev za – Maxa
Toda oskarja za najboljši film je prejel V žarišču (Spotlight) v režiji Toma McCarthyja, angažiran film o skupini raziskovalnih novinarjev časopisa Boston Globe, ki so leta 2002 razkrili množično spolno zlorabo otrok s strani katoliških duhovnikov v Bostonu (ta novinarska ekipa je leta 2003 prejela Pulitzerjevo nagrado, ki običajno zaleže, da se novinarjem pokloni tudi Hollywood). Oskar za najboljši film gre v roke producentu – pri V žarišču so kar štirje: Michael Sugar, Steve Golin, Nicole Rocklin in Blye Pagon Faust. Ta film je prejel tudi oskarja za najboljši scenarij, ki sta ga napisala Tom McCarthy in Josh Singer.
Največ oskarjev, šest, pa je prejel film Pobesneli Max: Cesta besa Georgea Millerja: za najboljšo montažo zvoka (Mark Mangini in David White), za najboljši zvočni miks (Chris Jenkins in Ben Osmo), za najboljšo scenografijo (Colin Gibson in Lisa Thompson), za najboljšo masko (Lesley Vanderwalt, Elka Wardega in Damian Martin), za najboljšo montažo (Margaret Sixel) in za najboljšo kostumografijo (Jennya Beavan). Za »postapokaliptični« film, ki kaže kapitalizem v »ultimativni« fazi barbarstva, so to kar primerne nagrade.
Primerna vloga za nagrado
Oskarje podeljujejo v 24 kategorijah, a naštejmo le še te: za najboljšo žensko vlogo ga je prejela Brie Larson v filmu Soba Lennyja Abrahamsona, najboljši celovečerni animirani film je postal Inside Out (režija Pete Docter in Jonas Rivera), najboljši celovečerni dokumentarni film Amy (Asif Kapadia in James Gay - Rees) in najboljši tujejezični film Savlov sin (Laszlo Nemes), film o pripadniku sonderkommanda v Auschwitzu, posnet tako, da postane njegov subjektivni vidik tudi naš.
Mehiški režiser Alejandro Gonzalez Iñàrritu pa ni le drugo leto zapored osvojil oskarja za režijo, marveč je že za vse svoje prejšnje filme – Pasje ljubezni, 21 gramov, Babilon, Čudovito – prejel kakšno festivalsko nagrado; verjetno je v zadnjih 20 letih najbolj cenjen režiser na svetu. Leonardo DiCaprio je imel kot Hugh Glass v Povratniku dobesedno močnega konkurenta v grizliju – ta je bil sicer digitalen, a se je vseeno odlikoval tudi z nekaterimi igralskimi kvalitetami: seveda so bile najbolj srhljive njegove šape, ki so parale Glassovo telo, toda nič manj vtisa niso naredili njegovi zastoji, prekinitve v napadu na Glassa, med katerimi je medvedka popazila na svoja mladiča in se vrnila k mesarjenju traperja.
Leonardo DiCaprio je nedvomno bolj blestel kot finančni goljuf v Volku z Wall Streeta Martina Scorseseja, toda za oskarja, hoče povedati Hollywood, se je že treba potruditi v kakšni drugi vlogi: v Povratniku takšni, v kateri ameriški junak, ki so ga pustili na pol živega in mu ubili sina, posluša indijanskega boga in se odpove maščevanju.
